Pretečem vsako težavo

 Med tekom imam čas, da sem sama s sabo in se umirim, spet zaslišim svoje misli in morda najdem primerno rešitev, vsekakor pa tako ali drugače "pretečem" težavo.

»Zdaj tečem že šesto leto. Ne morem opisati, kako se mi je izboljšala kvaliteta življenja. Tečem večkrat na teden, zadošča že ura na dan. Včasih letijo očitki: »Ti lahko, ki imaš čas!« ali pa »Nimaš kaj pametnejšega početi« ali »Kako se ti da?«  Priznali ali ne, skoraj vsak, ki ima voljo, lahko najde uro časa za sprehod ali tek. Popravilo se mi je počutje, izboljšala sem si spanec in zdravje na splošno. Tek mi je spremenil življenje na bolje. Poleg tega, da je tek družabna športna aktivnost, saj lahko tečemo v dvoje ali v skupini, nam dviguje samozavest in krepi vztrajnost. S tekom sem našla ravnovesje med službo, zdravjem, prijatelji in družino. Osebno sem zrasla in lahko rečem, da sem zadovoljna.« Marija Rojič

 

»Že zelo zgodaj sem se srečala s težkim fizičnim delom v proizvodnji. Kmalu sem tudi ugotovila, da je delo nujno potrebno za preživetje. Zato mu nisem nikoli ugovarjala. Morda pa se je po tihem upiralo telo, izčrpavalo in kazalo znake neravnovesja. Nisem ga hotela poslušati, zato sem se znova in znova zbujala v bolniških posteljah. Rodila sem trikrat. Prvo punčko smo žal zgodaj izgubili. Druga za drugo so prinašale veselje v družino a bolezni in neprespane noči so ponovno terjale davek. K zdravniku pa ne. V Bolniški pa ne bom! Seveda dokler me niso pobirali po cesti, na banki, na tržnici, v proizvodnji… tudi večkrat na mesec. Pred očmi drugih, pred očmi otrok…Sram me je bilo in sama sebi sem se smilila. Slabokrvnost in nizki pritisk sta me spremljala dan za dnem. Kronična utrujenost, primanjkovanje spanca, neustrezna prehrana, so me vedno bolj vlekli v krog izgorelosti. Nisem znala izstopiti. Nekega dne sem dobila delo v pisarni. Delo, na katerega sem pridno čakala 15 dolgih let. Nepopisno sem bila vesela. Hčeri sta med tem odrasli. Moje delo pa se je zamenjalo iz pretežno fizičnega v pretežno miselno. A dolgo sedeče delo in umska napetost sta počasi v meni povzročili pasivnost, brezvoljnost, malodušnost in zaspanost. Nisem si priznala, a pojavil se je stres.Na začetku sem se na stres odzvala z mišično napetostjo, s hiperaktivnostjo, z razdražljivostjo. Ko pa sem izčrpala svoje rezerve, sem postala brezvoljna, pretirano utrujena, malodušna, vse bolj zaspana in izčrpana. Nekoč mi je dežurna zdravnica ob obisku rekla:« Nehajte se smilit sama sebi!« Sprva sem mislila, kako je nesramna. Potem pa se mi je posvetilo. Nekaj moram spremeniti. Njene besede so v meni povzročile premik in za to sem ji hvaležna.Odkrila sem tek. Sramežljivo sem se ga lotila. Saj sem bila mnenja, da je tek primeren samo za atlete, ne pa za ljudi, kot sem bila jaz, ki nisem poznala niti tekaške obutve, ne oblačil, ne pravilnega tekaškega koraka, nič o prehrani in tako dalje. Nekje sem prebrala: Vsak lahko teče in vsak zna teči, zato začnite zdaj, tehnike pa se boste učili sproti. Ne primerjajte se z nikomer in tecite, kot ustreza vam.« Marija Rojič

marijica 1

marijica 2

marijica 3

marijica 4