SLOVENSKE LJUDSKE PRAVLJICE IN PRIPOVEDKE

SLOVENSKE LJUDSKE PRAVLJICE IN PRIPOVEDKE

Zbrali in priredili Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek

Kralj Matjaž

Naši predniki so živeli mnogo bolj povezani z naravo in mnogo bolj so jo spoštovali, kot mi danes. Naš ded se je pogovarjal z reko, z oblakom, z živaljo, z rastlino – kot s sebi enakovrednimi bitji. Tudi reka je bila zanj osebnost, ki ima svoj značaj.

Dolga stoletja je naši dedje živeli v vasi, ki je imela skrivnostno soseščino.
V gozdovih okoli vasi so živele vile in gozdni škrati, v gorah so se skrivali zmaji, v globokih rečnih tolmunih so v kristalnih gradovih živeli povodni možje, v gorskih votlinah je stanovala pehtra baba, pod zimskim nebom je vršala divja jaga. Vsa ta bitja, nekatera so bila dobra, druga zla, so oblikovala deželo, se vtikala v življenje človeka in krojila nepisana pravila življenja:

Bodi dober in pošten! – da ti bodo vile pomagala pri delu na polju.
Bodi dobrosrčen do siromakov! – morda ti skrivnostni netek prinese dobro letino.
Ne hodi preblizu vode! – da te povodni mož ne potegne k sebi.

Stare pripovedi, ki so prehajale od ust do ust, od rodu do rodu, so v današnji čas prinesla sporočila iz davnine. Le iz starih ljudskih pripovedi zvemo o načinu življenja in mišljenja v starih dneh. Ljudske pripovedi in pravljice tudi odgovarjajo na vprašanja, na katera si je naš ded želel dobiti odgovor:

Kdo je zgradil tako velike gore? Velikani.
Kdo čuva rudna bogastva? Škrati.
Kdo povzroča poplave in potrese? Zmaji.

 

VELIKANI

shutterstock 587031467

Le kdo bi mogel v starih dneh vedeti, da so se kamniti skladi gora pred milijoni leti dvignili iz dna prastarega morja in visoko pod nebo ponesli okamnelo podobo morskega dna. Zato še danes v gorah najdemo sledove okamnelih školjk in rib in drugih živali, ki so nekdaj živele v morju.

Naši dedje so si nastanek gora razlagali po svoje. Le kdo je zgradil tako velike gore? Velikani! - je glasil logičen in pameten odgovor.

Tako je velikan Hrust zgradil Šmarno goro, Velikan Ledenec je zgradil Špik, dva velikana sta nametala kup kamenja, ki se danes imenuje gora Lubnik pri Škofji Loki in še marsikatero našo goro so zgradili velikani.

Vrsta ljudskih pripovedk nam pripoveduje o teh velikanih, ki so živeli v naših krajih preden so naši predniki prišli v našo deželo. Bili so torej staroselci. Imenovali so jih - ajdi. Imeli so menda eno samo kladivo. Metali so si ga z gore na gore in si ga tako sposojali med seboj.

Nekateri teh velikanov pa so živeli v naših krajih tudi še tedaj, ko so naši predniki tu že obdelovala svoja polja. Eden od njih je živel tam, kjer je danes Šmarna gora.

 

VELIKAN HRUST – GRADITELJ ŠMARNE GORE

V davnih dneh je bila tam, kjer se danes dviguje Šmarna gora, velika ravnina. Ob bregu Save je tedaj živel velikan z imenom Hrust. Nikomur ni dovolil, da bi stopil na njegovo zemljo. Bil je orjaške rasti in vedno oborožen z orjaško gorjačo. Živel je v globoki podzemni votlini v hribu nad današnjim Šentvidom. Ob vhodu v njegovo votlino je stražil velikanski pes, ki je vedno spremljal svojega gospodarja ob njegovih pohodih. Velikan Hrust je hodil k okoliškim kmetom krast poljske prideljke, teptal jim je polja in kradel živino. Kamor je stopil, je prinašal samo nesrečo.

V eni bližnjih vasi je živel Kajžarjev Janez, sin revne kočarice. Odločil se je, da pojde nad Hrusta. Njegova mati se je prestrašila, ko ji je sin povedal, kaj namerava storiti. Poskušala ga je zadržati, a sin ji je dejal:
»Mati, ni vse moč, ki jo ima kdo v rokah, veliko več sta vredna bistra pamet in hrabro srce!«

Vaški kovač je Kajžarjevemu Janezu skoval ostro sabljo. V roko je vzel še okovano palico in vrečo, v kateri je nosil zajca. Tako oborožen se je poslovil od objokane matere in od sovaščanov, ki so ga spremljali na poti proti Savi.

Svetla zvezda danica se je lesketala na nebu, ko je brodar peljal Janeza na drugi breg reke. Mladenič je vedel, da mora priti velikanovemu psu za hrbet, ker bi ga ta drugače zapazil, še preden bi prišel k velikanovi votlini. Pihal je lahen jugozahodnik, zato se Janezu ni bilo treba bati, da bi ga pes zavohal. Že od daleč je slišal njegovo smrčanje.

Nekaj korakov pred votlino je Janez obstal in se pripravil na boj. Tisti hip pa se je pes prebudil in skočil v mladeniča, a ta je na to čakal in hitro je odvezal vrečo. Zajc je skočil iz vreče in jo ubral čez drn in strn, pes pa za njim. Tako se je Janez znebil enega sovražnika.

Hitro zatem je iz votline prilomastil velikan Hrust. Žarki jutranjega sonca so mu zasvetili v obraz, zato se je nakremžil in silovito kihnil in pihnil. To je bila sreča za Janeza. Silni piš, ki je ob tem nastal, je Janeza dvignil in ga vrgel na drugi breg Save. Tam je bila zbrana množica ljudi, ki so občudovali pogumnega mladeniča. Hitro se je množica razbežala, kajti z druge strani Save je priletela ogromna skala, ki jo je razjarjeni velikan vrgel za Janezom. S silnim truščem se je skala zapičila v zemljo. Ves dan je togotni velikan lučal skale čez Savo. Zvečer pa je z enim samim korakom prestopil reko in začel kamne, ki jih je čez dan nametal, zlagati na velik kup. Nastala je velika gora kamenja. Proti večeru je stopil na vrh te gore in se razgledal po širnem svetu, nato pa se je zaril v sredino gore. Še danes se na tistem mestu pozna usedlina, ki deli Šmarno goro od Grmade.

O pogumnem Kajžarjevem Janezu je zvedela gospodična s smledniške graščine in se z njim poročila!

Pravijo, da včasih votlo grmi nekje v osrčju gore. Menda tako smrči velikan Hrust, ki se bo prebudil, ko bo Sava spremenila svoj tek. Do tistega časa pa je še daleč …

(Povzeto po Jakobu Kelemini: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Celje 1930)

 

POHORSKI VELIKAN VOLVEL

Sloviti pohorski velikan z imenom Volvel je bil oženjen z belo ženo. Bila je dobra žena velikanu in vsako noč je hodila po pohorskih vrhovih in za moža nabirala volvelico, rastlino, iz katere mu je kuhala čarodejni napoj. S tem čarodejnim napojem je Volvel dobil sposobnost, da je na črnem oblaku potoval nad Pohorjem. Vedno je bil zelo žejen, a pil je toliko, da je Mislinja nehala teči, kadar je pil ob njenem izviru.

Okoliški kmetje so se velikana Volvela bali, in bili so brez moči, kadar jim je kradel živino.

V Šentilju pod Turjakom je v tistih dneh živel pogumen kovač, ki se je odločil, da bo Volvela premagal. Po sledi svoje krave, ki mu jo je Volvel ukradel, je šentiljski kovač prišel pred vhodna vrata v njegovo votlino. Ko je potrkal, se je iz notranjosti votline oglasila Volvelova žena:


»Kdo pa si?« je vprašala.
»Šentiljski kovač sem in iščem tvojega moža,« je odgovoril kovač.
»Mojega moža ni doma, zato ti že ne bom odprla,« je odgovorila velikanka.
»Bom pa vrata razbil,« ji je zagrozil kovač.
»Ta vrata lahko odpreš le, če najdeš travo volvelico in rečeš: Hajd, krava, nazaj h Krsniku, zemlji je treba dežja!«
»In kje raste ta trava?« je zanimalo kovača.
»Na najvišjem vrhu Pohorja. Natrgati pa jo moraš na janževo, ko gorijo šentjanževski kresovi. Izbrati pa moraš le tisto travo volvelico, ki zraste in cveti od polnoči do ene,« je kovaču govorila velikanova žena.
Kovač se je odpravil iskat čarodejno zel, a nenadoma je na nebu zagledal črn oblak in v njem velikana. Kovač se prestrašil in zbežal.

Nekaj dni pozneje je pred pred velikanovo votlino prišel mlad pastir. Tudi njemu je velikan Volvel kradel živino.
Prestrašeni pastir je tekel naravnost k šentiljskemu župniku. Naslednji dan sta se skupaj odpravila k Volvelovi votlini in župnik jo je pokropil z blagoslovljeno vodo. Velikan se je tedaj prebudil. Pograbil je svojo ženo ter se dvignil z njo na črnem oblaku pod nebo. Odplaval je na najvišji pohorski vrh. Tam še dandanes raste njegova trava volvelica, kadar po Pohorju gorijo šentjanževski kresovi v kresni noči.

Marsikdo je v tej noči že iskal čarodejno volvelico, vendar tiste prave, ki cveti od polnoči do ene, še nihče ni našel.
Tudi velikana Volvela že davno ni nihče videl, vendar stari ljudje na Pohorju še vedno strašijo otroke z njim:
»Ne hodite zdoma, da ne srečate pohorskega velikana Volvela!«


Doslej se to še ni zgodilo.
Danes pohorski pastirji brezskrbno pasejo svoje ovce in pripovedujejo zgodbe o velikanu Volvelu in o skrivnostni, čarodejni travi volvelici.
(povzeto po: Jože Tomažič, Pohorske bajke)

 

VELIKAN GORJAN V POLJANSKI DOLINI 

V starih časih so bili Poljanci veliki siromaki. Vsa dolina od Škofje Loke pa ob vsej dolini Poljanščice ni imela kmeta, ki bi kdaj pridelal toliko zrnja, da bi njegova družina imela kruha za vse leto. Redki so bili petki, ko se je v pečeh pekel kruh. Poljanci so ga jedli le ob velikih svetkih. Gospodinje so tarnale in jokale, ker lačnim otrokom niso mogle dati kruha.

Takrat je v gorah nad Poljanami živel velikan Gorjan. Zasmilili so se mu otroci, ki bi radi jedli kruh, pa ga niso imeli. Prilomastil je v dolino ter pomagal kmetom orati in sejati. Kdor ni imel vprežne živine, je poklical velikana. Prišel je, se ojarmil pred plug in oral in oral, dokler ni vseh ornic preoral.

Prišlo je poletje in Poljanci so naželi toliko pšenice, da so z zrnjem napolnili vse kašče. Tisto leto so imeli kruha na pretek, zato so se prevzeli.
Prevzetnost in napuh ne vesta, kako se služi kruh. Prevzetni Poljanci so metali kruh psom. V prepirih so se obmetavali s hlebi kruha namesto s kamni…
Kogar hoče sreča pokončati, ga prej razvadi kot neumnost mati!

Ko je velikan Gorjan opazil, kaj počnejo, jih je svaril:
»Oj ljudje, nikar tako! Pomagal sem vam orati in sejati, a ne zato, da bi se obmetavali s kruhom. Kruhova pijanost je najhujša!«
Prevzetni Poljanci pa so se mu smejali:
»Zakaj pa imamo tebe? Kadar bomo spet orali in sejali, nam boš pomagal, pa bo zadosti kruha zate in za nas!«

Ko je prišel čas oranja, so zaman vabili velikana, naj pride v dolino in jim pomaga orati. Velikan Gorjan je ostal v gorah.


(povzeto po Lojze Zupanc: Kamniti most)

 

ZMAJI

shutterstock 219072247

Zmaj je bil nekdaj povzročitelj potresov in poplav, bil pa je tudi skrbni čuvar zakladov. Najhuje je bilo, kadar je zmaj zamahnil z repom. Tisti zmaj, ki je živel pod Krimom, je povzročal poplavo Ljubljanskega barja.

Ko se je nekega davnega dne prebudil zmaj, ki je domoval na Ljubelju, pa je nastal tak potres, da je plaz s Košute zasul Ljubelj in zajezil dolino. Prebivalci so se komaj rešili. Bežali so v dolino, tja, kjer je danes Tržič. Zemlja je trepetala pod zmajevini ogromnimi, težkimi koraki.

Ljudska pripoved ve razložiti tudi, kako pride zmaj v goro. Menda se zmaj izvali iz petelinjega jajca. Tudi zmaj, ki je povzročil potres na Košuti, je zrasel iz petelinjega jajca.

 

LJUBELJSKI ZMAJ

Ob vznožju Košute je v starih časih stala kovačija. V njej je noč in dan kovač koval kovino. Ogenj na njegovem vignu ni nikdar ugasnil, zato pa je potreboval mnogo oglja. Posekal je že mnogo dreves v gozdovih Košute, zlagal cepanice v kope in oglaril, a njegovo oglarjenje je hosto redčilo.

Nekega dne je v kovačijo prišel gozdni mož, ki je živel na Košute in dejal kovaču:
»Hoste na Košuti so moj dom. Tam živim in divjad lovim. Če boš ti posekal vse drevje, ne bo več divjačine na Košuti.«

Kovač je divjemu možu grobo zabrusil:
»Če ti na Košuti ni všeč, pa pojdi drugam. Jaz bom še naprej sekal drevesa.«

Žalosten se je hostnik vrnil na Košuto. Vedel je, da bo res moral zapustiti svoj dom, saj je dreves na Košuti bilo vsak dan manj. Vendar ni hotel oditi, preden kovača ne bi kaznoval za njegovo sebičnost.

Nekega dne je spet prišel v kovačijo, prinesel petelinčka in dejal:
»Prosil sem te, da ne bi izsekaval hoste na Košuti tako zelo, da je že vsa divjad zbežala iz mojega gozda. Prisilil si me, da grem drugam. Preden pa odidem, sem ti prinesel tega petelinčka. Vzemi ga in ga krmi«.

Hostnik je izginil kdo ve kam, kovač pa je petelinčka zaprl v kurnik in ga krmil.
Petelinček je rasel in rasel, a vse bolj je postajal divji. Podil se je okrog kovačije in napadel vsakogar, ki je prišel v bližino. Kovač pa je bil zadovoljen, ko je videl, kako velik postaja petelinček in se veselil, da bo za svoj god imel veliko pečenko.
Vendar petelin ni čakal na kovačev god. Neke noči, opolnoči, je divje zakikirikal, da so se v Šentanski dolini prebudili vsi vaščani. Nato je razprostrl peruti in sfrfotal na vrh Košute. Tamkaj je kukurikal do belega dne, nato pa je na pečino znesel jajce in odletel.

Vroče poletno sonce je cel dan grelo petelinje jajce in zvečer se je iz njega izvalil zmajček. Zaril se je pod zemljo in rasel in rasel. Nekega dne se je uprl ob skalno pečino, da je gora počila in skalni vrh Košute se je odlomil in zgrmel v dolino ter porušil kovačevo kovačijo, da o njej ni ostala niti sled.

Skali, ki še danes leži ob cesti med Ljubeljem in Tržičem pa so ljudje v Šentanski dolini dali ime ZMAJEVKA.

(povzeto po Lojzu Zupancu, Zlato pod Blegošem)

 

BABJI ZOB NA JELOVCI – ZMAJEV ZOB

Z Blejskega jezera se vidijo obronki Jelovice s slikovitim Babjim zobom, ki bi se po vseh pravilih moral imenovati Zmajev zob, saj je nekdaj pripadal zmaju, ki je živel v Zlatem jezeru v bližini vasi Dovje.

V Močilniku nad dovško vasjo, globoko, globoko pod zemljo, kamor še ni stopila človeška noga, leži Zlato jezero. V tem jezeru je zlata, da ga tudi z desetimi barkami ne bi mogli odpeljati. In še nekaj je v tem jezeru. Zmaj s sedmimi glavami. Nekega dne ga je začel boleti zob. Od bolečine je tulil, se valjal po tleh in kot buče debele solze so mu drle iz oči.

V hudi stiski se je zmaj spomnil na velikana Robavsa, ki je tedaj živel v gošči pod Borovljami (današnjo Kranjsko goro). Bil je zoboderec in ranocelnik zmajem, divjim ženam in divjim možem.

»Če nihče drug, velikan Robavs mi prežene bolečine,« si je mislil zmaj in odlomastil naravnost pod Žovlezen, kjer je Robavs sprejemal svoje bolnike. Grozanski zoboderec tistega dne ni imel kaj prida posla. Vrh Žovlezna je sedel in si preganjal dolgčas tako, da je bingljal z nogami in pljuval na Mežaklo onstran doline.

Zmaj je proseče iztegnil srednji gobec in zavekal:
»Gospod doktor, nujte, bolni zob mi izrujte!«

Velikan Robavs je skočil z Žovlezna, vtaknil je svojo glavo krvoločnemu zmaju v žrelo in si skrbno ogledal črvivi zob.
»Res se že pošteno maje,« je učeno zamomljal, ko je potegnil glavo iz žrela.
Oborožil se je z velikanskimi kleščami in preden bi kdo utegnil šteti do dvajset – tresk! je bil zob zunaj. Zakotalil se je po bregu.
Bolečin ni bilo več in zmaj si je oddahnil. Hotel je meni nič tebi nič odlomastiti domov.
»Hoj, hoj, kako pa bo s plačilom?« je revsknil velikan Robavs in ga pisano pogledal.
Pošast je zvito pomežiknila in se porogljivo zarežala:
»Zahvali Boga, da te ne požrem, ham, ham.«
Velikan Robavs pa tudi ni bil od muh. Grozeče je zamahnil s kleščami – tresk! in zarobantil:
»Tristo zelenih, tako se pa tudi ne dam!«
Zmaj se je zbal za svojo kožo in ponižno zagolščal:
»Nuj, nuj, nikar se ne huduj! Saj sem se samo šalil.«
Povabil je Robavsa s seboj v Močilnik in mu postregel z obilno večerjo.

Izdrti zmajev zob pa se je medtem kotalil čez dolino, se ustavil ob robu Jelovice in se postavil pokonci. Tam stoji še danes.

(po Lojzu Zupancu)

 

VILE, ROJENICE IN ŽALŽENE

Vila

Vile so bile dobra, človeku naklonjena bitja, mlada, lepa dekleta v dolgih, belih oblekah in z dolgimi zlatimi lasmi. Skrivale so se po gozdovih, ob jezerih, ob rekah in v podzemnih jamah. Ljudje so pogosto slišali njihovo milo pesem, ubrano petje, ki ga je veter prinašal iz daljav, vendar tako, kot vsa ostala skrivnostna bitja, so se tudi vile izogibale človekovemu pogledu.

Za svojo dobroto vile niso pričakovale drugega, kot spoštovanje. V nekem kraju so ostale le toliko časa, dokler jih ni kdo razžalil. Neupoštevanje svojih svaril in nasvetov pa so strogo kaznovale.

Znale so tako lepo opleti pšenico, da niti enega plevela ni ostalo za njimi. Na njivi, ki so jo oplele vile, je žito tako bogato obrodilo, kot nikjer drugod. Niso pa pomagale na polju tistim kmetom, ki so preklinjali. Tudi kričanja niso marale Umaknile so se v svoja skrita bivališča, kjer jih človek ni smel zalezovati.

Vile so bile dobre in radodarne, rade so pomagale ljudem, vendar le tistim, ki so bili dobri in dobrosrčni.

Utrujene žanjice, ki so v času žetve žele vsak dan od zore do mraka, so si nemalokdaj želele, da bi jim kdo pomagal. Zgodilo se je celo, da je pomoč res prišla. Prišla je iz gozda, bila je tiha in skrivnostna.

Žal žene so bile malo starejše in bolj izkušene in modre od mladih vil, a so bile enako dobrosrčne kot vile.

Skupina žarkžen je živela v veliki Kotnikovi votlini. Kotnikovo posestvo leži tik ob štajersko koroški meji. Ljudje, ki so hodili po cesti iz Javorja, so mnogokrat slišali lepo ubrano petje žal žen, ki so jih imenovali tudi bele žene ali vile. Žal žene so Kotnika obvarovale marsikatere nesreče in mu tudi pomagale pri delu.

Poleti, kadar je bila sila za žanjice, so pridno žele. Kmet je postavil žal ženam opoldne, ko so šle druge žanjice domov k obedu, hrano na njivo. Žal žene so pojedle in potem pridno žele, dokler se žanjice niso vrnile na polje. Žele so samo s srpi tistih žensk, ki niso med delom pljuvale v roke. Žanjice, ki so imele to grdo navado, so našle vselej, ko so se vrnile, svoj del njive nepožet.

 

POHORSKE VILE - ŽANJICE

Na pohorskem pobočju, ki se vleče od Velikega vrha do potoka, so ležale Juršnikove njive in nad njimi je stala lesena koča – Juršnikovo. Bilo je tedaj vroče poletje. Po črni kuhinji se je sukala Juršnica in kuhala poldnič za žanjice, ki so medtem žele na Juršnikovi njivi.
»Pravijo, da je treba oračem, koscem, žanjicam in tericam postreči z najboljšim, kar zmore hiša«, je rekla kmetica. Zato je poleg ovčetine skuhala še štrukljev.

Ko so zvonovi odzvonili poldan, je imela kmetica obed že kuhan. Prav ko je hotela stopiti na njivo in poklicati žanjice k polniču, so v njeno kuhinjo stopile bele žene – planinske vile z Jeruzel.
»Dober dan ti voščimo!« so vile pozdravile. »Za žetev si gotovo žanjicam skuhala kaj posebno dobrega za poldnič, me pa smo tako lačne! Pa smo rekle:Pojdimo k Juršnici, ki je tako dobrega srca! Ta nam bo gotovo dala štrukljev!«
»Seveda sem jih skuhala! Človek mora vendar žanjicam dobro postreči!« je odgovorila Juršnica. Predobro je vedela, da se belim vilam ne sme zameriti, zato jih je povabila:
»V hišo za mizo sedite, vam bom kar takoj prinesla štruklje!«
Iz lonca je vsula v veliko skledo štrukljev. Iz žličnika je potegnila še lesene žlice in vse skupaj odnesla v hišo za javorjovo mizo. Vile iz Jeruzel so že sedele okrog mize, vsaka je vzela svojo žlico ter se željno lotila štrukljev.
»Bog vam požegnaj!« je voščila kmetica.
»Vam tudi!« - so ji odgovorile vile. Ko so se najedle, so se lepo zahvalile:
»Juršnica, ne bomo ti tega pozabile! Imej obilo sreče in takih štrukljev naj ti nikoli ne zmanjka.« Pa so odšle.
Kmetica je takoj v isti lonec nalila vode, ter jo pristavila na kamen pred pečjo, da zakuha novih štrukljev. Kako pa se je začudila, ko je videla, da je lonec naenkrat sam od sebe zopet poln novih štrukljev.
Vsa vesela je stopila na njivo, kjer so pohorske žanjice žele zlato pšenico. Z levico so pšenico nabirale v pest, z desnico pa s srpom zamahovale za ped visoko nad zemljo. Za njimi se je vlekel rumen pas zlatega snopja.
»K poldniču! Jest pojdite!« jih je kmetica poklicala ter jim vsa srečna in vesela pravila o bleščečih vilah in Jeruzel in o štrukljih.

Medtem, ko so pohorske žanjice jedle kosilo, so jeruzelske vile požele vso pšenico.
Proti večeru je prišla črna nevihta in padala je debela toča. Šele tedaj so Juršnica in njene žanjice spoznale kako dragocena je bila pomoč dobrih planinskih vil iz Jeruzel.
(Pohorske pravljice)

 

DOBRA VILA V DOLINI SOČE

Pred sto in sto leti so mogočni gozdovi rasli pod Polovnikom, tam, kjer se danes razprostirajo travniki in njive. Na bregu Soče je tedaj stala uborna koča, v kateri je stanoval oče z malim sinom. Sinček je pasel očetovo čredo, ki je imela dovolj paše.

Nekoč je pastirček zašel v gozd. Taval je po gozdu in prišel do studenčka. Na zeleni travici ob studenčku je videl ubogo ribico, ki se je nemočno premetavala, da bi našla pot nazaj v vodo. Pastirčku se je ribica zasmilila. Prijel jo je in položil revico v vodo, a osuplo je obstal, ko je videl, da se je ribica v tistem trenutku spremenila v prelepo vilo.

Vila je stopila k prestrašenemu pastirčku in ga prijazno vprašala:
»Kaj si želiš za plačilo, ker si mi rešil življenje?«
»Prosim, pokaži mi pot domov!«, je vilo zaprosil pastirček.

Vila je vodila pastirčka skozi gozd in ga pripeljala do doma. Ko sta stala pred kočo, se je pastirček želel zahvaliti dobri vili za njeno dobroto, a ko se je obrnil k njej, je že izginila. Pastirska palica, ki jo je držal v roki, pa se mu je v tistem trenutku spremenila v zlato palico.

(povzeto po pripovedi Ide Gašperšič, Jaslce, Gorica 1928)

 

MARINCA V JAMI VILENICA

V davnih dneh je v vasi Lokev na Krasu živela revna, dobra, skrbna žena, Jegričeva mati, s hčerko Marinco. Nekega dne sta šli obe v gozd, nabirat drva. Prišli sta do jame Vilenice, v kateri so živele vile. Danes je ob vhodu v to jamo sama gmajna, v tistih časih pa so tam rasla velika mogočna drevesa.

Ko sta se ravno odpravljali proti domu, sta pod veliko lipo zagledali tri vile. Bile so čudovito lepe. Imele so dolge, zlate lase, ki so jim segali skoro do tal. Ena od vil je ukazujoče rekla Jegričevi materi.
»Mati, danes leto boš pripeljala svojo hčer prav na to mesto. Odpeljale jo bomo s seboj.«

Obupana mati je jokala dan in noč, vse leto, a vedela je, da gorje tistemu, ki vil ne bi ubogal. Marinca je tolažila svojo dobro mater, a tudi sama se je bala dne, ko jo bo morala zapustiti.

Minilo je leto in Jegričeva mati je peljala Marinco k lipi v gozdu. Tam so že čakale vile in odpeljale so Marinco v jamo Vilenico, Jegričeva mati pa je odšla domov, se zaprla v svojo borno kočo in ni je bilo več na spregled.

Marinca je v Vilenici občudovala podzemske dvorane, kjer se je vse lesketalo v zlatu in srebru. Pot po jami je bila posuta z belimi kamečki.
Vilenica je tedaj imela trideset soban. Tisoč let so vile bivale tam.
Marinca je v Vilenici dobila nalogo pomivati, pometati in kuhati. Imenitno se ji je godilo. Jedla in pila je kolikor je hotela in poslušala je vile, ki so prelepo prepevale. Vendar, četudi je bilo Marinci v Vilenici lepo, je pogrešala svojo drago, ljubo mamo, ki jo je imela mnogo rajši kot vse sladkarije in lepotije v Vilenici.

Vile so kmalu opazile, da jih Marinca ne mara, zato so se odločile, da se je bodo znebile. Nekega večera ji je ena od vil rekla:

»Čuj, Marinca, jutri zjutraj pojdeš k neki starki. Vzela ji boš tri pomaranče, ki jih čuva v gradu in prinesla jih boš v Vilenico!«

Naslednjega dne, navsezgodaj zjutraj so vile odpeljale Marinco na bližnji hrib in ji od tam pokazale grad, kjer je starka stanovala. Grad je stal na hribu Gradišče, nad krajem, kjer je danes vas Prelože.

Deklica se je odpravila na pot. Vedela je, da je dobila težko nalogo, zato je vso pot jokala. Ko je bila v gozdu, tam, kjer danes stoji Bekonova hiša, je srečala starca.
»Zakaj jočeš, deklica?« jo je vprašal prijazni starec.
Ko mu je povedala, kakšna naloga jo čaka, ji je starec dejal:
»Tu imaš pet reči. Vzemi jih, ker jih boš še danes potrebovala.
Dal ji je nekaj žebljrv, stekleničko olja, košček kruha, metlo in vrv. Deklica se mu je lepo zahvalila in odhitela po poti naprej.

Prišla je do gradu in se ustavila pred velikim grajskim jarkom. Preko njega je bil položen most, a tako star in trhel, da bi človek, ki bi stopil nanj, zgrmel v globino.
Deklica je vzela žeblje in kamen ter desko za desko čvrsto pribila in varno je prišla čez popravljen most.
Prišla je do železnih vrat z zarjavelimi zapahi. Vzela je stekleničko olja, namazala zapahe in in z lahkoto je odprla grajska vrata.
Takoj za vrati je Marinco napadla množica sestradanih psov, a deklica je hitro odprla košek in zagnala mednje kruh, ki ji ga je dal dobri starec. Psi so planili na kruh, Marinca pa je medtem nadaljevala pot do velikega grajskega dvorišča. Tam jer stara žena s težavo s koncem svojega krila pometala dvorišče.
Marinca je stekla k njej in ji dala metlo.
Na naslednjem dvorišču je videla staro, ubogo ženo, kako se je trudila, da bi iz vodnjaka izvlekla vodo. Ni imela vrvi, zato si je iz drevesnih vej spletla nekakšno vrv, a vode ni mogla dvigniti iz vodnjaka. Marinca je vzela starčevo vrv, jo privezala na vedro in zlahka sta z ženo izvlekli vodo iz vodnjaka.

Marinca je tekla naprej in našla stopnišče, ki je vodilo do velike sobane, kjer je videla dremajočo starko. Na zlatem krožniku poleg nje so bile tri pomaranče.

Marinca se je tiho priplazila do pomaranč, jih zagrabila in zbežala. V tistem trenutku pa se je starka zbudila in zavpila ženi pri vodnjaku.

»Ustavi jo! Ukradla mi je pomaranče!«
»Tega ne bom storila,« je odvrnila žena, »dvajset let sem se z vejami trudila priti do vode, ta deklica pa mi je dala vrv.«
Medtem je Marinca pritekla do žene z metlo.
»Ustavi tatico!« ji je vpila razjarjena starka.
»Tega ne bom storila,« je odgovorila žena, »hvaležna sem tej deklici, ki mi je dala metlo.«

»Napadite jo!« je starka kričala psom ob grajskih vratih.
»Ne, ne bomo!« so bevskali psi.« Tri leta smo trpeli lakoto, a ta deklica nas je nasitila.«

»Vrata, zaprite se!« je rjovela starka.
»Ne, ne!« so zaškripala vrata, »ta deklica nas je očistila in naoljila.«

Medtem je bila Marinca že pri mostu.
»Most, poderi se in vrzi tatico v prepad!«
»Ne, ne bom« je zagrmel most,« razbit sem bil in ta deklica me je popravila.«

Starka ni mogla naprej in Marinca je bila rešena. Prihitela je v Vilenico in dala vilam tri pomaranče. Vile so se čudile in niso mogle verjeti, kako se je Marinca živa in zdrava vrnila z gradu, od koder se dotlej še nihče ni vrnil.

Vile so bile zelo zadovoljne in so Marinco vprašale, kaj si želi za plačilo.
»K moji mami bi se rada vrnila!« je zaprosila deklica.
Vile so njeno prošnjo uslišale. Dale so ji veliko dragocenih daril in še tisti dan je Marinca objela svojo dobro mamo in srečno sta odtlej skupaj živeli.

(Povzeto po reviji Jaselce, Gorica 1928)

 

KAKO JE NASTALO BLEJSKO JEZERO

bled

Tamkaj, kjer danes leži Blejsko jezero, v davnih dneh ni bilo vode, ampak široka dolina, prekrita s cvetočimi travniki. Sredi doline je stal hribček z velikansko skalo na vrhu.
V mesečnih nočeh so ob tej skali na vrhu hribčka gorske vile plesale svoje vilinske plese. Vedno so bile bose. Bile so mile in lepe, imele so dolge svetle lase in dolge bela obleke.

Po vsej zeleni dolini okoli hribčka so vsako poletje pastirji pasli ovce. Povsod je bilo dovolj paše, a ovce so se najraje pasle ravno na hribčku in popasle so travo okrog vilinske skale.

»Ne dovolite, da ovce popasejo travo okrog našega plesišča,« so nekega dne vile prosile pastirje. »Za naše plese potrebujemo mehko plesišče, zato prosimo, da ga ogradite,« so še dodale.

Pastirji se niso zmenili za to prošnjo in so še naprej dovoljevali svojim ovcam, da so nemoteno mulile travo okrog vilinske skale.

»Če ne boste skale na vrhu našega hriba ogradili vi, jo bomo ogradile same
so nekega dne jezno zagrozile vile.

Tudi tem grožnjam so se pastirji smejali in še vedno so dovoljevali svojim ovcam, da so se pasle na hribčku sredi travnika. Kmalu je bila okrog vilinske skale le še gola zemlja.

Vilam je pri plesu drselo na trdi zemlji in nekega dne je najmlajša in najlepša vila med plesom padla in si poškodovala nogo. Jezne vile so se tedaj odločile, da bodo izvršile svojo grožnjo pastirjem – same si bodo ogradile svoje plesišče!

Iz gore so priklicale studence in potoke. Voda je pridrla s planin in drla in drla toliko časa, dokler ni prekrila zelene doline in ogradila vilinskega hribčka z mokro ograjo. Vsi pašniki neubogljivih pastirjev so ostali globoko pod vodo, le vilinski hribček s skalo je kot otok molel iz jezera. Na tem otoku so vile poslej vsako mesečno noč plesale svoje plese.

Lepe, bele gorske vile so že davno odšle iz naših krajev, pustile pa so nam svoje prelepo plesišče sredi vode pod belimi gorami. To je danes otok sredi Blejskega jezera.


(povzeto po –Lojze Zupanc Zlato pod Blegošem)

 

ČUDEŽNI KLOBČIČ POHORSKIH VIL

Vsi naši gozdovi so bili nekdaj prebivališče vil, žarkžen, škratov, gorskih in gozdnih mož, bedancev in drugih skrivnostnih bitij. Tudi v pohorskih gozdovih so živeli ti skrivnostneži in se vtikali v življenje vaščanov, nagrajevali so dobroto in kaznovali hudobnost.

Nekega davnega dne je pri nekem pohorskem kmetu služil pastir. Pasel je kmetove krave po pohorskih travnikih. Lepo so se redile, saj so na pašnik vsako jutro prihajale pohorske vile in kravam prinašale dobre trave in zdravilna zelišča. Vile pa so vsako jutro prinesle s seboj tudi srebrno golido, v katero so nabrale jutranjo roso. Z roso so umile kravam vimena, nato pa so namolzle polno golido mleka.

Tako so vile vso pomlad obiskovale tega pohorskega pastirja in vsako jutro molzle njegove krave.

Prišlo je poletje. Nekega poletnega jutra je pastir potožil vilam, da ga gospodarica ošteva, ker imajo krave premalo mleka.
»Si gospodarici povedal, da me na paši molzemo krave?« so vile vprašale pastirja.
»Prav gotovo tega nikomur nisem povedal,« je odvrnil pastir.
»Tudi danes bomo pomolzle krave,« so vile dejale pastirju, »vendar danes gospodarici kar povej, zakaj krave nimajo dovolj mleka. Povej ji, da me na paši molzemo njene krave. Jutri pridemo spet in nam boš povedal, kaj je rekla, ko je zvedela to novico.«
Vile so tudi tokrat namolzle srebrno golido mleka in odšle v svoje skrito bivališče sredi pohorskih gozdov.

»Mleko bomo kmetici plačale z darilom,« so se dogovorile vile in se lotile dela.
Iz smrek so si naredile čudežne kolovrate in na njih vso noč tkale prejo, ki so jo naredile iz modre mesečine, iz bele jezerske meglice in iz luninih žarkov.
Spredeno nit so zvile v bleščeč klobčič.

Naslednje jutro so vile spet vzele srebrno golido za mleko in odšle na travnik k kravam in pastirju. S seboj so imele tudi čudežni klobčič, ki so ga pripravile v tisti noči.

Pastir je vile že čakal. Stal je na štoru in veselo vriskal.
»Si svoji gospodarici povedal, da jemljemo njenim kravam mleko?« so ga vprašale vile.
»Sem«, je odvrnil pastir.
»Je bila huda?« so radovedno vprašale vile.
»Zakaj neki bi bila huda,« je odvrnil pastir. »Rekla je, da si le namolzite mleka, kolikor ga potrebujete.«
Pastir je spet veselo zavriskal, vile pa so se zadovoljno oddahnile in mu rekle:
»Krave te dobre gospodarice bodo odslej imele še več mleka, a v zahvalo za tisto mleko, ki smo ga doslej brez njenega dovoljenja jemale njenim kravam na paši, ji daj tale klobčič, ki smo ga spredle ponoči. Ne pozabi pa jo posvariti, da ob odmotavanju nitke na tem klobčiču ne sme nikdar reči: Da bi že bil skoraj konec! Če bo to izrekla, bo nitke na klobčiču takoj konec.«

Vile so dale pastirju čudežni klobčič, si namolzle polno golido mleka in odšle. Pastir pa je skrbno nosil v rokah bleščeči beli klobčič in ga veselo dal gospodinji z besedami:
»Bele vile pošiljajo ta klobčič v zahvalo za mleko. Naročile so mi še, da ob odvijanju tega klobčiča nihče ne sme želeti ali reči: Da bi ga bilo že skoraj konec! Ker bi bilo tedaj nitke zares takoj konec.«

Vsa srečna si je gospodarica ogledovala prelepi klobčič niti, ki so bile tanke kot las, lahke kot pero in svetile so se kot beli sneg na pohorskih livadah.

Vsak večer so v kmetovi hiši odmotavali ta čudežni vilinski klobčič ter mehko svileno prejo navijali na vreteno in v nove in nove klobčiče. Imeli so polne kašče klobčičev, a niti na čudežnem vilinskem klobčiču ni in ni zmanjkalo.

Pohorski tkalci so iz tankih niti tega klobčiča tkali tanko belo platno, ki je bilo mehko in belo, a močno tako zelo, kot nobeno domače platno.

Vilinski klobčič so še kar naprej odmotavali, a bil je vedno enako velik. Dragocene bele, tanke niti na njem ni nikdar zmanjkalo.

Nekega dne, pa je na to pohorsko kmetijo prišel služil pastir, ki je bil velik lenuh. Po večerji je moral tudi on, tako kot ostali člani družine, odvijati čudežni klobčič. Raje bi šel spat, kot pa da je moral odvijati klobčič, zato je nekega večera glasno zavzdihnil:
»To je pa vendar čudno, da tega klobčiča ni nikdar konec. Odvijam in odvijam in navijam nove klobčiče, a nitke še vedno ni konec. Da bi je bil že vendar kdaj konec!«

Po teh besedah je kmetova družina vsa prestrašena strmela v klobčič, ki je postajal vse manjši in manjši, dokler ni zadnja nitka zginila z njega in čudežnega vilinskega klobčiča je bilo v resnici konec.


(povzeto po knjigi Jožeta Tomažiča, Pohorske bajke)

 

KAKO JE NASTALA MENINA PLANINA, REKA DRETA IN JEZERCE BIBA

Ko še ni bilo ne Menine planine, ne reke Drete ne jezera Bibe, so na Rogatcu živele dobre vile, ki so kmetom svetovale, kdaj naj sejejo in kdaj naj žanjejo. Zelo rade so tudi obiskovale pastirje, jim prepevale prelepe pesmi in se igrale z njimi. Plesale so svoje vilinske plese in pastirji so jih občudovali.

Nekega dne so se pastirji na Rogatcu stepli med seboj, ker so vsi hoteli imeti za ženo najmlajšo in najlepšo vilo. Da bi preprečila pretep jim je najmlajša in najlepša vila rekla:
»Tisti me bo dobil, ki me bo ulovil!«
Pastirji so se zapodili v dir za lepo vilo. Tekli in tekli so po zelenih lokah, dokler najmlajši in najlepši pastir ni skoraj ulovil najmlajše in najlepše vile in se skoraj dotaknil njenih zlatih, v vetru vihrajočih las. Vila je tečaj potočila solzo. In glej! Solza se je večala in večala, iz nje je nastal potok, ki rasel in rasel in zrasel v reko, ki se danes imenuje Dreta. Pastirji so se pogumno pognali v reko, jo prebredli in tekli naprej za bežečo vilo, ki je bila tedaj že daleč pred njimi.

Pastirji so tekli in tekli. Najmlajši in najlepši pastir je spet skoraj ujel vilo, skoraj se je že dotaknil njenih zlatih las, ki so plapolale v vetru, a vila si je tedaj z glave spulila zlati las in ga vrgla na zemljo. In glej! Pred upehanimi pastirji je zrasla gora – Menina planina.

Pastirji so obupani obstali pred visoko goro, a najmlajši in najlepši pastir je še vedno tekel naprej in poskušal uloviti bežečo vilo. Pognal se je med zelene hoste Menine planine in na vrhu gore je vilo ujel. Dvignil jo je v naročje in jo poskušal poljubiti na oči, a iz njenih oči so tedaj privrele solze. Jokala je in jokala, dokler se ni vsa stopila v solzah in je iz njenih solza nastalo malo, čudovito lepo jezerce.

Ves nesrečen se je najmlajši in najlepši pastir vrnil k svoji čredi, vile z Menine planine pa so ostale na planini in se še danes kopajo v prelepem jezercu, ki se danes imenuje Biba.


(Lojze zupanc, Povodni mož v Savinji)

 

PASTIRČEK

pastircek

Svoje dni je pasel majhen deček v Istri blizu morja krave, ovce in koze. Nekega dne, ko je vroče sonce pripekalo na zemljo, je deček zagledal tri prelepe deklice, ki so spale na mehki travi. Bile so vile, vendar deček tega ni vedel. Vse tri so si bile zelo podobne med seboj. Pastirček je mislil, da so to navadne deklice, ki so se utrudile na soncu, legle in zaspale.
»Sonce jih bo opeklo,« si je mislil pastirček. Škoda lepih obrazov. Moram jim pomagati. Splezal je na bližnjo lipo, nalomil košatih vej in jih zasadil okoli obrazov lepih deklic, tako da so jim zelene lipove veja naredile senco.

Nedolgo potem so se vile zbudile, vstale in se glasno spraševale, le kdo jih je ubranil pred sončno pripeko. Prav dobro so vedele, da je bil to dobrosrčni pastirček, saj vile niso spale, le delale so se, kot da spe. Spraševale so zato, da bi videle, ali se bo deček oglasil ali ne.

Lasje so se vilam bleščali kot čisto zlato. Pastirček je poskušal zbežati, a v trenutku so bile vse tri vile pri njem. Vprašale so ga, kaj želi v dar, ker jih je obvaroval pred žgočim soncem. Pastirček se ni upal ničesar prositi. Ponujale so mu mošnjo zlatnikov. V njej mu nikdar ne bi zmanjkalo rumenih cekinov, vendar pastirček ni maral za mošnjo zlatnikov, saj denarja sloh ni poznal. Da bi se pa s cekini igral, pa tudi ni hotel, saj so cekini mrtva stvar, on pa je imel žive ovčke in kozice za igro. Zelo jih je imel rad.

Ko so vile to videle, so mu rekle:
»Ko boš zvečer gnal čredo domov, boš slišal od morja zvončlanje raznih zvoncev, pa nikar se ne oziraj nazaj, dokler ne prideš domov!« Ko so to izrekle, so vse tri vile izginile.
Zdaj šele je pastirček spoznal, da to niso bile navadne deklice, ampak vile.

Počasi se je sonce vedno bolj nagibalo v morje in prišel je čas, da je pastirček gnal čredo domov. Čimbolj pa se je bližal domu, tem glasnejše zvonjenje je slišal za svojim hrbtom. Toda pozabil je, kar so mu vile naročile. Ko je bil že na pol pota proti domu, se je radovedno ozrl, da bi videl, kdo žene za njim tako veliko čredo.
Zagledal je veliko čredo ovac, krav in koz, ki so prihajale iz morja. V trenutku pa, ko se je ozrl nazaj, so ovce in koze prenehale hoditi iz morja. Samo tista čreda, ki je že bila na suhem, je sledila njegovi čredi do doma.
Če bi pastirček ne bil pogledal nazaj, bi imel neizmerno veliko čredo, a saj mu je bilo dovolj. Še revne sosede je obdaril z ovcami in kravami, ki so mu jih vile tako čudežno podarile.


(Slovenske narodne pripovedke, Alojzij Bolhar, 1981)

 

ROJENICE

Rojenice so bile vile, ki so nekdaj prihajale k hiši, kjer so dobili novorojenca.
Prihajale so v prvi noči po rojstvu otroka in mu prerokovale njegovo življenje. Da bi bile te prerokbe v otrokovo srečo, je otrokov oče nastavil vilam kruha in vina na domačo mizo. Vile rojenice pa niso bile le prerokinje človekovega življenje, bile so tudi modre in pametne svetovalke kmečkemu gospodarju.
Oglašale so se predvsem z nasveti ob setvi.

Bilo je še zgodaj spomladi, v marcu mesecu. Povsod po naših gorah je bilo še mnogo snega. Pa vendar je vsako jutro klicala rojenica z vrha Vancovca:
»Kmet, bob sej! Kmet, bob sej!«
Zakaj, vraga, mi že veleva sejati bob, ko je še toliko snega, se je čudil kmet. Toda rojenica je še zmeraj klicala: »Kmet, bob sej!«.

Kmetu se je čudno zdelo in mislil si je: rojenica ni še nikoli kaj slabega svetovala, moram jo vendar ubogati. Gre tedaj in z bobom poseje njivo do polovice, čeprav je na njivi še ležal sneg. Ko konča delo, pride domov in pravi:
»Četudi nič ne bo, ni veliko škode, pol mernika boba gori ali doli. Mi vsaj rojenica ne bo mogla očitati, da je nisem ubogal.«

Ko je skopnel sneg, je kmet posejal z bobom še drugo polovico njive. Glej, čudo! Kar je boba kasneje posejal, na drugi polovici njive, ga skoraj nič ni bilo in še tistega, ki je zrasel, so snedle mušice. Bob, ki pa ga je posejal po snegu, je rasel, da nikoli tega, le stročja ni naredil. Ko je kmet videl, da ne bo nič pridelal, si je mislil:
»Zdaj so stebla še mlada. Krave bom zapodil v bob, da ga bodo popasle, če bom čakal da dozori, ne bom imel ne boba ne krme za živino.«

Kakor je sklenil, tako je storil. Toda joj, ko so začele krave obgrizovati stebla, je kmet videl, da ima na rojeničino povelje sejani bob zrnje sredi stebla, kakor da bi bilo celo steblo en sam strok. Hitro je krave odgnal z njive.

Ko je bob dozorel, so poželi, kar so pustile krave, in vendar so še toliko namlatili boba kot še nikoli poprej.

(po knjigi iz zbirke Zlata ptica, Slovenske ljudske pripovedi)

Bob je silno stara hrana. Poznala so ga vsa ljudstva Azije in Evrope. V času, ko v Evropi še niso poznali fižola, koruze in krompirja, je bil bob osnovna hrana našega kmeta. Zrna ima podobna fižolu, je pa trden in odporen. Še danes uporabljamo rek: Mečeš bob ob steno! To pomeni: Ne trudi se, tvoj trud bo zaman, kot bi metal bob ob steno – stari, dobri, trdi, odporni bob, ki se mu ne bi nič poznalo, če bi ga metal ob steno.

 

ŠKRATI

skratkova hisa

Nekdaj so v bližini naših vasi med drugimi skrivnostnimi »sosedi« - kot so bile vile, žarkžene, povodni možje, divje babe, bedanci – živeli tudi škrati. Bili so to majhni možici z dolgo sivo brado. Včasih so ljudem pomagali, včasih pa so jim nagajali.

Hišni škrati so ropotali po hiši in bili ljudem v nadlego. Lesni škrati so živeli v gozdu, tam so živeli tudi škrati bahači in škrati pretepači. V gorah in v bližini gora pa so živeli gorski škrati. Čuvali so podzemne zaklade. Pohlepnežev, ki so želeli priti do njihovih zakladov, niso marali in so jih vedno tako ali drugače kaznovali. Dobrim in poštenim ljudem pa so pomagali.

 

GORSKI ŠKRAT NA JELOVICI

Ko so v Rudnem pod Dražgošami še kopali železno rudo za fužine v Železnikih, se je po Jelovici potikal dobri gorski škrat, ki je rad pomagal revnim ljudem.

V Rudnem je tedaj živel reven mož z bolehno ženo in devetimi otroki. Zemlje ni imel, zato je našel delo v rudniku. Vse dneve, od jutra do večera, je kopal železno rudo globoko pod zemljo. Sonca skoraj ni videl. Trdo je delal, da je na dan zaslužil 49 bakrenih novčičev.

Nekega dne, ko je spet truden in lačen kopal in kopal globoko pod zemljo, je zavzdihnil:
»Ko bi k meni prišel gorski škrat in mi pomagal, da bi si vsaj malo odpočil.«

Komaj je izrekel te besede, je ves začuden zagledal ob sebi čudnega malega možica s krampom v roki. Ne da bi kaj rekel, se je možic lotil dela. Pridno je kopal železno rudo in jo nalagal na rudarski voziček. Do večera sta rudar in gorski škrat nakopala dva polna rudarska vozička železne rude. Za svoj voziček je rudar zvečer, ko je odšel po plačo, dobil 49 bakrenih novcev, za škratov voziček pa 50 bakrenih novcev. Skupaj 99 bakrenih novcev!

Ves vesel je rudar z denarjem prišel k škratu in dejal:
»Hvala, da si mi pomagal. Sedaj si bova pa plačo razdelila. Vsak polovico!«
»Ali znaš šteti do 99?« je škrat vprašal rudarja.
»Ne, do 99 pa ne znam!«
»Jaz tudi ne. Kaj bova pa sedaj naredila?« je bil škrat zaskrbljen.
»Nečesa se morava pač domisliti,« je zamišljeno dejal rudar, a hitro je našel rešitev.
»Že vem, kaj bova naredila. Poglej! Enega tebi, enega meni, enega tebi, enega meni....«

Kdor je reven, je pošten! Takšen je bil tudi rudenski rudar. Natančno je razdeljeval novce, a na koncu mu je v roki ostal en novec, ki je bil odveč.
»Tega si ne moreva razdeliti na polovico,« je rudar dejal škratu, «zato ga vzemi ti!«
»Ne, ne,« se je branil škrat, »kar ti ga vzemi!«
»Ne, ne kar ti ga vzemi«
»Tebi ga dam, ti ga imej. Devet otrok imaš. Še prav ti bo prišel,« je škrat rudarju ponujal novčič.
»Pomagal si mi, ti si ga zaslužil,« se ga je branil rudar.
Tako sta se rudar in škrat prijazno prerekala. Škrat je rudarju na vsak način želel podariti bakreni novčič, ki je ostal nerazdeljen. Rudar pa ne in ne.
Ko je škrat videl kako vztrajen je rudar v svoji poštenosti, je vso svojo plačo, vseh 49 novcev, potisnil rudarju v torbo in dejal:
»Poštenjak si in vrl možak, zato imej vse, kar sva danes skupaj zaslužila!«

Rudar škratu ni mogel več ugovarjati, ker je mali možic v naslednjem trenutku izginil, ne da bi rudar vedel kam.

Presrečen je rudar odhajal domov z 99 bakrenjaki v torbi. Toliko denarja še nikdar v življenju ni prinesel svojim lačnim otrokom. Vso pot je premišljeval, kako srečni bodo otroci, ko bodo dobili enkrat več kruha, kot druge dneve.

Prišel je domov in obkrožen z devetimi otroki in ženo, je na mizo stresel torbo z novci - in ostrmel. Pred njim, ženo in začudenimi otroci se je blestelo 99 zlatnikov!

Jelovški gorski škrat je tako nagradil revnega, a poštenega rudarja –bakrene novce mu je čudežno spremenil v zlatnike.


(povzeto po Lojzu Zupancu, Zlato pod Blegošem)

 

O ŠTIRIH GODCIH IN GOZDNEM ŠKRATU

Štirje godci so hodili od vasi do vasi, od svatbe do svatbe, od sejma do sejma, od plesa do plesa in si tako služili kruh. Nekega dne so se pozno vračali domov. Pot jih je vodila skozi gozd. Sredi gozda so naleteli na ruševine starega gradu.
Utrujeni so bili, zato so sedli na ruševine, ki so bile prekrite z mahom in grmičevjem. Eden opd godcev je predlagal svojim tovarišem:

Zagodimo pesem nekdanjim prebivalcem tega gradu!
In res. Vsi štirje godci so zagodli veselo poskočnico sredi gozda, sredi noči in sredi grajskih ruševin. Nemalo so se začudili, ko je ob koncu njihove pesmi stopil iz razvalin majhen možic. Prijazno se jim je zahvalil za lepo godbo in vsakega od godcev obdaril z orehovo vejico.
»Nesite te vejice domov svojim otrokom!« - je godcem naročil prijazni možic.

Godci so vejice vzeli, vendar med potjo domov, so jih vsi razen enega godca, zmetali proč.
»Le kaj bo našim otrokom ta navadna orehova vejica,« so godrnjali trije godci, »lahko bi nam kaj drugega dal!« Četrti godec pa je molčal in v žepu nosil darilo čudnega možica. Njegovi tovariši pa so še vedno nejevoljni mrmrali in se potiho jezili, zakaj jim možic ni dal kaj takega, da bi svoje otroke res lahko razveselili.

Ko je prišel domov, je četrti godec dal svojim otrokom nenavadno darilo, tako, kot je naročil čudni stari možic, ki je živel v ruševah sredi gozda.

Naslednje jutro so bili godčevi otroci navsezgodaj pokonci. Veselo so priskakljali k očetu z vprašanjem:
»Le zakaj si nam prinesel tako trde orehe, oče, da jih ne moremo streti, a tako lepo rumeno se svetijo!«

Godec je ves osupel gledal orehovo vejico, ki jo je prejšnji dan svojim otrokom Na njej je viselo vse polno zlatih orehov!
Pohitel je z čudežno vejico k svojim tovarišem. Vsi osupli so hiteli iskat vejice, ki so jih prejšnjo noč zavrgli. Prehodili so vso pot do gozda, iskali so po gozdu, po travnikih, ob poti, povsod. Zavrženih vejic niso našli nikjer. Vrnili so se domov praznih rok.

Otroci godca, ki pa je hvaležno spravil darilo, so zlate orehe prodali in nikdar več niso trpeli ne revščine ne pomanjkanja.

Ta pravljica nas uči, da nikdar ne zavrzi daru, ki ti ga je nekdo dal iz prijaznosti iz hvaležnosti.

 

(Bolhar)

 

POVODNI MOŽ

podvodni

V naših rekah nekdaj niso živeli le ribe in raki, ampak tudi povodni možje. Mestnim in vaškim materam so pomagali pri vzgoji otrok. »Nikar ne hodite k vodi, vas bo povodni mož potegnil k sebi«, je mati svarila otroke, preden je morala od doma. Manj je imela skrbi zaradi njihove varnosti, saj je vedela, da se k vodi ne bodo upali. Vendar povodni možje niso delali ljudem prevelikih težav, če so jih le ljudje pustili pri miru in če jim otroci niso metali kamenja na strehe njihovih podvodnih kristalnih palač. Težava je bila le v tem, da so si tudi povodni možje, enako kot možje na kopnem, želeli dobiti ženo. Nobeno dekle pa ni prostovoljno hotelo oditi v podvodne palače povodnih mož, zato se je marsikdaj zgodilo, da si je kak povodni mož sam izbral nevesto in jo potegnil v vodo.

 

POVODNI MOŽ IN DEČEK

Živel je deček, ki je zelo rad hodil k reki in plaval v vodi. Tudi nekega dne, ko je zaradi naliva voda močno narasla, je tekel k reki, čeprav sta mu mati in oče to branila. Ko je skočil v vodo, ga je narasla voda odnesla s seboj. Deček je grabil okrog sebe, mahal z rokami in kričal. Še sreča, da ga je zaslišal povodni mož, ki je čepel v svojem gradu na dnu reke. Prihitel je k dečku in se odločil, da ga reši. Zelo sam se je počutil v svojem steklenem gradu na dnu reke in vesel bi bil, če bi za družbo dobil tega malega dečka. Odnesel ga je v svoj stekleni grad.

Ko se je deček prebudil in pogledal okrog sebe, je videl, da leži v stekleni postelji, sredi steklene sobane. Ob njegovi postelji je stala steklena mizica in na njej igračka pri igrački – vse je bilo iz kristalnega stekla. Dečka sta prevzela blesk in lepota, ki jo je videl okrog sebe. Segel je po steklenih igračkah in se začel igrati, a v tistem trenutku se je spomnil na svoj dom in planil v jok.

Prihitel je povodni mož in ga vprašal.
»Zakaj jočeš, dobri moj deček?«
»Po domu,« je med jokom hlipal deček.
»Ali je tvoj dom lepši od vsega tega bogastva, ki je pred teboj?« - ga je vprašal povodni mož.
»Lepši, lepši…« je ponavljal deček in jokal še huje.
Povodni mož dečka ni mogel potolažiti, zato je odšel
Ves objokan je deček končno zaspal.

Povodni mož je tiho prišel k spečemu dečku in ga tiho, nežno odnesel v drugo sobo. Ko se je deček prebudil, je videl, da leži sredi srebrne sobe. Stene so bile srebrne, strop je bil srebrn, ob njegovi srebrni postelji je stala srebrna mizica in na njej igrače iz svetlega srebra. Deček je z roko segel po igračah, in se začel igrati, a že v naslednjem trenutku se je spomnil svojega bratca in sestrice in zajokal. Prihitel je povodni mož in ga ves zaskrbljen spraševal:
»Zakaj jočeš, dobri moj deček?«
»Po bratcu in sestrici,« je hlipal deček in jokal še huje. Povodni mož gani mogel utolažiti, deček je jokal in jokal, nato pa zaspal.

Spet je tiho prišel povodni mož k spečemu dečku in ga tiho, po prstih odnesel v tretjo sobo. Ko se je deček prebudil, je videl, da ga je povodni mož prenesel v sobo iz čistega zlata. Spal je v zlati postelji, ob njej je bila zlata mizica in na njej igrače iz čistega zlata. Deček je že mnogo slišal o zlatih zakladih, nikdar pa ni vedel, da je zlato tako bleščeče. Očaran je segel po zlatih igračkah in se začel igrati, a ne dolgo. Spomnil se je svoje ljube mamice in očka in spet začel neutolažljivo jokati. Spet je prihitel povodni mož in ga zaskrbljeno vprašal: »Zakaj tako jočeš, dobri moj deček?«
»Po očetu in materi,« je hlipal deček.
»Ali sta ti oče in mati dražja kot čisto zlato?«- se je čudil povodni mož.
»Dražja, dražja,» je ponavljal deček in jokal in jokal.

Povodni mož je odšel in se vrnil s polnim naročjem biserov. Nabral je vse bisere, ki so se skrivali v globinah njegovega kraljestva. Vse te bisere je stresel pred dečka.
»Ali sta ti tvoj oče in mati dražja od vseh teh biserov?« je vprašal dečka.
Deček je najprej zatisnil oči, ker so se biseri tako bleščali.
»Moj oče in mati sta mi dražja od vsega zlata in vseh biserov. Dražja sta mi, kot ves svet,« je odgovarjal deček in jokal in jokal.

Povodni mož je spoznal, da dečka ne bo mogel utolažiti. Čakal je, da je zaspal, nato ga je nežno vzel v naročje, ga spečega odnesel iz vode in ga položil na breg reke, tja, kjer ga je čakala njegova revna srajčka, ki jo je odložil, preden je skočil v reko. Žep srajčke mu je povodni mož napolnil z zlatom in biseri, nato pa se tiho potopil v reko.

Deček se je prebudil in spoznal, da leži ob bregu reke. Vstal je in si oblekel srajčko. Ni vedel ali je vse to, kar se je spominjal o povodnem možu in njegovem gradu res ali je morda le sanjal. Ko pa je videl zlato in bisere v žepu svoje srajčke, je vedel, da se je vse, česar se spominja, v resnici dogodilo.

Stekel je domov, k svoji materi, očetu, bratcu in sesterici. Našel jih je vse v solzah. Mislili so, da je utonil. Ko se je deček srečno vrnil domov, veselja ni bilo ne konca ne kraja. Od tistega dne pa tudi revščine ni bilo več v njihovi hiši. Postavili so si lepo novo hišo in srečno v njej živeli.

Deček je še vedno rad hodil k vodi, vendar kopal se je le v plitvini, tam, kamor povodni mož ni zahajal.

Povodni mož se je vrnil v svoje vodno kraljestvo. Preden je drobni deček prišel v njegovo kraljestvo, je mislil, da hrani v svojem gradu vse zaklade tega sveta, a deček ga je naučil , da ljudje poznajo še večje zaklade, kot so biseri, zlato in srebro. Ljudje imajo očeta, mater, sestre in brate. Povodni mož jih ni imel in ni poznal. To ga je razžalostilo tako zelo, da je jokal tri dni in tri noči, tako, da so se stresali bregovi in so vode glasno šumele, nato pa je odšel, da preišče vse skrite kotičke svojega kraljestva, če se morda kje ne skrivajo dragocenosti, katerih dotlej ni poznal.

 

GORSKI MOŽ PRI PERIČNIKU

gora

Poleg vil in škratov so nekdaj v naših gorah in gozdovih prebivali tudi gorski možje.
Gozdarji in lovci so se na svojih samotnih poteh po gozdovih večkrat srečavali z njimi. Bili so kosmati in črnogledi. Ob večerih in nočeh, ko so si iskali hrano, so kričali: »Hojoj! Hojoj!« - da je odmevalo po gozdovih.
Gorskih mož so se bali tudi kmetje in pastirji, saj so vlamljali v njihove staje in hleve in jim kradli ovce in krave.

Dolgo je tega, ko je eden teh gorskih mož prilomastil na sončne zelenice Višjeka - tako se imenujejo sončni pašniki nad slapom Peričnikom. Z njegovim prihodom se je končalo mirno in srečno življenje kmetov in pastirjev v prelepi dolini v okolici bajno lepega Peričnika. Gorski mož se je sredi gozda iz kamenja in bičevja sezidal brlog in od tam hodil k pastirjem po ovce in krave. Malopridnemu požrešnežu ni bilo nikdar dovolj. Pastirji so dolgo časa potrpežljivo čakali, kdaj se bo lakotnik nehal mastiti z njihovo živino, a ko so videli, da čakajo zaman, so se odločili, da ga bodo pregnali. Niso pa vedeli, kako bi to storili, a vedeli so, da si morajo izmisliti neko zvijačo. Premišljevali so in premišljevali, a ničesar se niso mogli domisliti.

Tiste dni je v Mojstrano prišel star berač z imenom Kosabrin. Čevlje je imel raztrgane in preluknjane, zato je odšel k vaškemu čevljarju in ga prosil, naj mu jih popravi.
»S cekinom ti ne bom plačal, z modrim nasvetom pa!«, je Kosabrin obljubil čevljarju.
Mojstranški mojster kopitar je imel zlato srce in spretne roke in hitro je popravil pošvedrane Kosabrinove čevlje.
»Zdaj pa le z nasvetom na dan, prerok Kosabrin!« je dejal beraču, ko mu je dajal popravljene čevlje.
»Sem slišal, da bi se radi znebili gorskega moža,« je zaupno šepnil Kosabrin in nadaljeval s povzdignjenim glasom: »Ravno ti, mojster vseh mojstrov, si poklican, da preženeš gorskega moža od tod.«.
» Da bi se jaz z gorskim možem rval? Misliš, da sem nor!?« se je branil čevljar.
»Ne bo se ti treba rvati z gorskim možem! Ureži in sešij mu velikanski škorenj in ga znotraj dobro namaži s smolo, na dno pa položi hlebec kruha, kos slanine in bokal vina.«
»Zakaj pa?« se je čudil mojster kopitar.
»Da bo gorski mož šel v past,« je skrivnostno namignil potujoči berač Kosabrin in – že ga ni bilo več.

Tri dni in tri noči je mojster kopitar delal velikanski škorenj. Četrtega dne je bil gotov. Mojstrančani so ga naložili na lojtrski voz in ga odpeljali na travnik blizu Peričnika.

Gorski mož je kmalu zavohal slanino. Prilomastil je do škornja in zlezel vanj. Pospravil je jedačo in pijačo na njenem dnu in hotel spet zlesti na beli dan, a ni mogel. Kot muha na med se je ujel na smolo na dnu škornja. Zaman je napenjal mišice, čevljarska smola se je trdno držala njegovih nog.

»Pomagajte! Pomagajte!« je gorski mož klical na pomoč pastirje.
Pastirji so pritekli iz svojih skrivališč in od veselja plesali okoli škornja, v katerega se je ujel gorski mož.

Ujeti hrust je toliko časa prosil pastirje naj ga osvobodijo, da so se omehčali in obljubili, da ga bodo izpustili, če bo za vedno odšel iz slovenskih krajev. Ujeti hrust je to obljubil in pastirji so z noži prerezali škornj in potegnili gorskega moža na prosto. Bil je ves bled od strahu in smola se ga je držala od pet do glave. A kakor je bil malopriden, dane besede ni požrl. Še isto uro je podrl svoj brlog na Višjeku in se poslovil od sončnih in sočnih zelenic vrh Peričnika.

Nad pastirskimi kočami je spet zavladal mir in sreča se je spet naselila pod njihovimi slamnatimi strehami. Do danes pa je Peričnik ohranil spomin na ta davni dogodek. Če pogledamo slap od strani, vidimo, da ima še danes obliko velikanskega škornja.

(skrajšano po Mirku Kunčiču, Triglavske pravljice)

 

KAKO SO DOVŽANI BEDANCA UJELI

Gorski in divji možje, ki so nekdaj živeli po naših gorah in gozdovih, so bili nevarni predvsem vilam in žarkženam. Vile so bile mlada, lepa dekleta z dolgimi lasmi, žarkžene pa so bile njihove malce starejše, bolj izkušene in modrejše vrstnice. Vile in žarkžene so bile pametne in dobrosrčne in rade so pomagale ljudem. Da bi jih zaščitili pred divjimi možmi so drvarji v štore podrtih dreves zasekavali križe. Na takem, s križem zaznamovanem štoru, je bila vila in žarkžena varna pred divjim možem.

Po Borovljami je v davnih dneh živel hostarski divjak z imenom Bedanec. Po zunanjosti je bil podoben gorskemu možu, bil je divji in kosmat. Nagajal je pastirjem po planinah in nadlegoval drvarje in oglarje pri njihovem delu.
Bil je tak hrust, da je smreko kakor šibo prelomil. Bil pa je ta kosmati divjinec zaljubljen v žarkžene. Hotel je eno izmed njih za ženo vzeti. Povsod jih je zalezoval. V mesečnih nočeh je kakor obseden blodil po gozdovih. Nekajkrat je prišel prav do bivališča žarkžen, vendar vstopiti si ni upal, ker se je bal kače velikanke, ki je čuvala vhod. Bedanec se je zato postavil pred vhod v votlino in poskušal peti podoknico:

Oj, ljubljena, pridi, podaj mi roko,
v svoj dom te popeljem pod zlato goro!

Ko je videl, da zlepa nič ne opravi, je začel okoli votline tuliti in razsajati.
Žarkžene v votlini so se v strahu stisnile druga k drugi, a kača velikanka pred vhodom je tako strupeno zasikala proti divjincu, da je ta še enkrat zatulil tako močno, da se je v farnem zvoniku zamajal zvon, potem pa izginil.
Žarkžene so si oddahnile.

Minila je pomlad in nekega toplega poletnega večera so na gozdno jaso tiho prišle bosonoge žarkžene. Njihovi dolgi lasje in bele tančice, posute z zvezdami, so se pozibavale v vetru. Razvrstile so se v krog in tiho zapele odhajajočemu dnevu v slovo. Bile so tako zaverovane v svoj ples, da niso opazile boroveljskega Bedanca, ki se je potuhnjeno priplazil po bregu. Skril se je v leščevju in zijal v plesoče žarkžene. Izbiral si je najlepšo med njimi, ki bi jo hotel imeti za ženo.

V tistem trenutku pa jo je po stezi primahal Čenkov pastir Jok. Ko je pricoklal do Kočjančevega roba, se mu je čudno zdelo, kaj se v globeli tako svetlika. Zagledal je plesoče žarkžene na ravnici in kosmatega Bedanca v skrivališču.
Na peti se je obrnil in jo s takšno naglico ubral čez dovško polje, da je cokle izgubil. Pridrvel je v Dovje in pretresljivo zatrobil v kozji rog: traaaaaa ….

»Za Kriščevo voljo, Jok, kje pa gori?« so ga spraševali prestrašeni vaščani, ko so zaslišali njegov rog.
Jok je obdirjal vso vas, ki se je medtem zbrala pod košato lipo. Možje so prirompljali z rovačami in sekirami, ženske so privihrale s škafi in žehtarji, prepričani so bili, da nekje gori.
Vse se je zbralo pod košato lipo, ki je preživela že pet rodov.
Jok se je zavedal svoje važnosti in množico modro poučil:
»Potrpljenje je božja mast. Naglica ni dosti prida!«

Dovžanom je ob taki modrosti kar sapo zaprlo, pastir Jok, junak dneva, pa je kakor slavnostni govorec stopil na klop pod lipo.
»Takole vam povem: o kakšnem ognju ni ne duha ne sluha. Pač pa sem pod Kočjančevim robom videl, da so rajale žarkžene, v grmovju, komaj lučaj daleč od njih, pa je čepel Bedanec na preži.«

Množica Dovžanov se je zazibala in zahrumela kakor morski val.
Režunov Janez je tedaj kot vojskovodja stopil na klop pod lipo in zavpil:
»Fantje in možje, za menoj! Bedanec hoče ujeti žarkženo Marjetico, mi bomo ujeli pa njega! Kdo gre z menoj?«

Kakor en mož so se dvignili vsi Dovžani. Omahljivcev in strahopetcev ni bilo med njimi.

Medtem so na gozdni jasi vse tiše in tiše rajale žarkžene. Bolj ko je umiral dan, počasneje so se pozibavale njihove prozorne tančice, zmerom niže k zemlji so padali slapovi njihovih zlatih las. Nenadoma je nekaj črnega planilo mednje. Kakor jata splašenih golobic so se razkropile lepe plesalke.
»Bedanec! Bedanec Bedanec!« je bilo slišati njihov presunljivi krik, a boroveljski hrust je tedaj že držal v rokah svoj plen:
»Moja! Moja! Moja!« je ponavljal.
Žarkžena Marjetica je bila vsa trda od strahu, ko ji je divjinec z raskavo dlanjo božal zlate lase in govoril:
»Nevestica moja, nevestica moja!«
Medtem je Režunov Janez kričal:
»Naprej« Naprej!«
Truma fantov in mož se je kakor plaz usula za njim v globel.
Bedanec je stal na ravnici in grozeče hrkal. Žarkžena v njegovem naročju je zagledala vojsko fantov in mož z Režunovim Janezom na čelu.
»Reši me, Janez!« je zavpila.

V naslednjem trenutku se je vnel boj med divjim hrustom in pogumnimi Dovžani. Bedanec je pograbil Matičevega Klemena, ga dvignil v zrak in začel z njim opletati okrog sebe. Bojevniki so cepali, kakor muhe. Medtem pa se je Režunov Janez splazil k Bedančevim nogam in mu s srobotjem zvezal noge. Ko so ostali borci videli Janezovo nakano, so mu pomagali in kaj hitro se je Bedanec znašel na tleh z zvezanimi nogami in rokami. Rešena žarkžena je toplo pogledala svojega rešitelja, a preden ji je utegnil kaj ljubega reči, je že izginila v gozdu in od tam z zvonkim glasom zapela:
»Bog ti daj srečo danes
in vse življenje, Janez!«

Medtem so Dovžani zvezanega Bedanca gnali proti vasi, da bi mu tam sodili.
Stara Režunka, Janezova mati, ki je živela na robu vasi, ni vedela kaj se dogaja. V koči je pletla nogavice za sina Janeza, ko je v kočo stopila bela žena.
»Ne bojte se,« je spregovorila, »sem, žarkžena Marjetica.« Otožno se je nasmehnila, stisnila Režunki v roko kepo suhega zlata in z milim glasom rekla:
»Mati, dajte to Janezu in lepo ga pozdravite. Jutri me ne bo več v teh krajih. Daleč tja za goro pojdem.« Po teh besedah je kakor bela meglica zatonila v noč.

Zvezani Bedanec je Dovžanom ušel in odlomastil čez Triglavsko pogorje na Laško, žarkžena Marjetica pa je čez Borovlje odšla na Koroško. Grenka zavest, da vilinsko bitje ne more in ne sme postati žena navadnega smrtnika, jo je gnala proč.
Režunov Janez je žalosten mislil nanjo, čeprav je v rokah držal kepo pravega zlata.


(skrajšano po Mirku Kunčiču,Triglavske pravljice)

 

MLINAR IN KUHAR – BREZ VSAKE SKRBI

pek

Živel je reven mlinarček, ki je mlel žito od zore do mraka, v starem mlinu na eno samo kolo. Bil je varčen, priden in pameten fant, zato si je že prvo leto prihranil toliko denarja, da sta se naslednje leto v njegovem mlinu vrtela že dva kolesa. Tretje leto je imel že tri kolesa v svojem mlinu. Daleč naokrog so ljudje govorili, da je njegov mlin najlepši in najboljši. Denar mu je kar sam deževal v hišo. Mlinar je zbiral denarce in zidal mlin za mlinom ob žuborečem potoku.
Sčasoma je pomagačem prepustil vsa mlinarska dela v svojih mlinih, sam pa je začel živeti brezskrbno življenje. Zaposlil je celo izučenega kuharja, ki je »gospodu mlinarju« kuhal in cvrl same dobrote. Oba, mlinar in njegov kuhar sta zadovoljno živela in nekega dne sta napisala na mlinarjevo hišo z velikimi črkami naslednje besede:
JAZ ŽIVIM BREZ VSAKRŠNE SKRBI.

Nekega dne je mimo mlinarjeve hiše prišel sam kralj tiste dežele. Ko je prebral nenavadni napis, si misli:
»Le čakaj, ti bom jaz dal skrbi! Vsak človek na svetu imam kako skrb.«
Poslal je enega svojih ministrov k mlinarju s sporočilom, da se mora mlinar v roku enega meseca zglasiti na kraljevem dvoru in odgovoriti na štiri vprašanja:
Koliko zvezd je na nebu?
Koliko je od zemlje do nebes?
Koliko je vreden kralj?
Kaj kralj misli?
Če mlinar ne bi prišel pravočasno v kraljevi dvor ali če ne bi odgovoril na vprašanja – izgubi glavo.

Mlinar je nenadoma dobil polno glavo skrbi. Kaj naj vendar odgovori na kraljeva vprašanja? Naj izgubi glavo sedaj, ko ima vsega dovolj in živi tako lepo in brezskrbno življenje? Noč in dan je premišljeval, a ni se mogel domisliti odgovorov na kraljeva vprašaja. Kuharjeve dobrote mu niso več teknile. Ves obupan je divjal okoli. Hude skrbi, kakršnih še ni imel nikoli, mu niso dovolile spati.
Tudi kuhar je opazil, kako se je njegov gospodar spremenil in poskušal je od njega izvedeti, kaj ga tare. Končno je mlinar kuharju zaupal svoje težave.
Ko je slišal mlinarjevo pripoved, je kuhar dejal:
»Pojdem jaz, namesto vas, do kralja, da odgovorim na njegova vprašanja ali pa namesto vas izgubim glavo. Le svojo obleko mi posodite, da bom videti «gospod mlinar.«

Mlinarju je jed spet teknila in tudi rujne kapljice se ni več branil Kuhar se je preoblekel v »gospoda mlinarja« in se odpeljal v prestolno mesto h kralju. Prisopel je v dvorano in stopil pred kralja in njegove ministre. Na ramah je nosil težko vrečo prosa.
»Koliko je zvezd na nebu?« ga vpraša kralj.
»Štel sem jih natanko,« odgovori mlinar. »Za vsako zvezdo sem vrgel v vrečo zrno kaše. Prinesel sem vam to vrečo, Kolikor je zrn kaše v tej vreči, toliko je na nebu zvezd!«
Kralj in njegovi ministri so se osuplo spregledali, vendar nihče se ni lotil štetja kaše v vreči.
Kako daleč je od zemlje do nebes?« je glasilo naslednje kraljevo vprašanje .
Kuhar se odreže:«Gospod Bog je umrl ob deveti uri zvečer, a v nebesa je prišel še isti dan. Torej je pod Zemlje do nebes največ tri ure!«
Osupli kralj vpraša kuharja naslednje vprašanje:
»Koliko je vreden kralj?«
»Našega Odrešenika so izdali ob plačilu tridesetih srebrnikov. Če ste vi, Vaše Veličanstvo, prvi za njim, ste vredni en srebrnik manj, torej ste vredni devetindvajset srebrnikov.«
Kralj se je čudil bistroumnemu odgovoru in vprašal še zadnje vprašanje:
»Kaj neki misli kralj v tem trenutku?«
Kuhar se prikloni in spregovori:
»Vaše Veličanstvo ves čas misli, da sem jaz gospod mlinar, kar pa ni res, jaz sem le njegov kuhar.«
Kralj in ministri se niso mogli vzdržati smeha.
»Dobro, dobro,« spregovori kralj »dobro si odgovarjal. Modrejši si kot tvoj gospodar, zato zapovedujem, da si odslej ti gospod mlinar, on pa naj bo tvoj kuhar!«
Ko se je kuhar vrnil k mlinarju, sta se sta bila oba zadovoljna in na mlinarjevo hišo sta zapisala s še večjimi črkami:
MIDVA ŽIVIVA BREZ VSAKE SKRBI!


(povzeto po Janez Dolenc, Tolminske pravljice, Lj.1989)

 

KAJ JE NAJLEPŠE, NAJMOČNEJŠE IN NAJDEBELEJŠE NA ZEMLJI

cekini

Živel je bogatin, ki si je po krivem pridobil mnogo denarja, a mu ga še vedno ni bilo dovolj. Tožil je na sodišču nekega reveža, ki je imel samo majhno njivico.
Dolgo sta se pravdala za to njivico. Da bi lažje razsodil, jima je sodnik zastavil tri uganke: »Kaj je najlepše, najmočnejše in najdebelejše na zemlji?«

Ko je prišel domov je bogatin te uganke povedal svoji ženi. Revež pa je doma imel samo hčer, ker žene ni več imel. Tudi revež je uganke povedal doma.
Naslednji dan je sodnik dobil od bogatina odgovor, ki ga je možu svetovala njegova žena: »Najlepše je zlato, najmočnejši je lev in najdebelejši je pitan vol.« Revež pa je odgovoril tako, kot mu je svetovala njegova hči:
»Najlepša je zdrava pamet, najmočnejši je spanec, ker vsakega premaga in najdebelejša je laž, ker je nihče ne more izmeriti.«

Sodnik se je začudil reveževi modrosti in ga vprašal:
»Kdo ti je povedal odgovor?«
»Moja hči,« je odvrnil revež.

Pravdo je dobil revež in bogatin je moral poravnati tudi vse stroške, ki so nastali na sodišču. Jezen je odšel domov, reveža pa je sodnik prosil, naj mu pripelje pokazat hčerko.

Naslednji dan je revež pripeljal svojo hčer k sodniku. Lepa in pametna deklica je sodniku tako ugajala, da je poprosil njenega očeta, če mu jo da za ženo.
Sprva revež ni verjel, da bi tak gospod vzel za ženo revno deklico, vendar, ko je videl, da sodnik resno misli, je privolil. Nekaj tednov pozneje so praznovali svatbo.

Nekega dne je rekel sodnik svoji ženi: »Če bi se zgodilo, da kdo pride k nam, ko mene ne bi bilo doma, se ne smeš z nikomer pogovarjati. Samo povej, da me ni doma. Važno je, da se vsak čim dlje pravda!«

Nekega dne, ko sodnika ni bilo doma, sta prišla dva moža, ki sta se že dolgo pravdala in sta zapravdala že skoraj vse svoje premoženje. Sodnikova žena ju je vprašala, zakaj sta prišla. Moža sta ji povedala, da se že več let pravdata zaradi nekaj besed.
»Pobotajta se raje med seboj, kot da si delata stroške,« je možema svetovala sodnikova žena. Moža sta se res sporazumela in skupaj odšla proti domu. Na poti ju je srečal sodnik. Čudno se mu je zdelo, da se dva stara sovražnika in prepirljivca tako prijazno pogovarjata med seboj. Vprašal ju je, kaj to pomeni in moža sta mu vse povedala.

Ves besen je sodnik prišel domov. »Spravljaš me ob ves zaslužek,« je jezno zabrusil svoji ženi. »Pojdi od koder si prišla! S seboj smeš vzeti le tri reči:
kar najbolj ljubiš, s čimer se najrajši igraš in kar najbolj potrebuješ. Danes boš zadnjiš jedla z menoj!«

Sedla sta k mizi. Sodnik ni opazil, da mu je žena nekaj vrgla v kozarec s pijačo. Takoj po kosilu je trdno zaspal, medtem pa je njegova žena vse pripravila za odhod nazaj k svojemu očetu. S seboj je vzela otroka, moža in denar.

Ko se je sodnik prebudil, se je začuden oziral okrog sebe, kje neki je. Zagledal je svojo ženo, ki je sedela pri kolovratu in predla. »Zakaj si me pripeljala sem?« jo je jezno vprašal. »Vzela sem s seboj kar najbolj ljubim, s čimer se najraje igram in kar najbolj potrebujem. Tebe najbolj ljubim, z otrokom se najraje igram in denar najbolj potrebujem,« je odgovorila žena.

Sodnik se je z ženo in otrokom vrnil na svoj dom in v miru in ljubezni je družina srečno živela.


(povzeto po Jože Pogačnik, Starejše slovensko slovstvo, 1980)

 

CESAR IN KMET

Neki cesar je rekel kmetom:
»Kdor mi bo kaj zelo bistrega povedal, tistemu bom davke odpustil.«
Prišel je kmet in dejal cesarju:
»Rodil sem se v tistem letu, ko se je pisalo tako naprej, kot nazaj.«
Kako bi to le moglo biti, si je mislil cesar in rekel, naj mu pove, katerega leta se je rodil in potem mu ne bo treba davkov plačevati.
»Rodil sem se leta 1691«, mu je odgovoril kmet. »Pa obračaj leto še tako, zmeraj bo ostalo isto.«
Cesar se je začudil in rekel kmetu:
»Nikomur ne smeš tega povedati prej, dokler ne boš videl trideset cesarjev.«

Cesar je šel domov in rekel svojim ministrom, naj mu povedo, katero leto se je pisalo tako naprej, kot nazaj. Le-to, da mu je neki kmet povedal tam in tam.
Cesar je hotel svoje ministre preizkusiti, če kaj vedo. Ne bi mu bilo všeč, če bi kmet več vedel, kot njegovi ministri.

Ministri so razmišljali in razmišljali, katero leto naj bi to bilo, pa se niso mogli ničesar domisliti. Eden izmed ministrov pa je šel skrivaj k tistemu kmetu, tako, da cesar ni vedel in je vprašal kmeta, katero je tisto leto. Kmet mu je rekel:
»Jaz ti tega ne smem povedati, kajti cesar mi je prepovedal. Tega ne smem nikomur povedati, dokler ne bom videt trideset cesarjev.«

Minister je dal kmetu osemindvajset tolarjev in rekel:
»Tu imaš osemindvajset tolarjev. Glej, na vsakem tolarju je po ena cesarjeva podoba. Enkrat si cesarja že videl, to je devetindvajseti cesar, ko pa te bo predse poklical, boš pa tridesetega videl.«
Kmet je nato ministru povedal, katero leto se piše tako naprej, kot nazaj. Minister je šel domov in rekel cesarju:
»Domislil sem se, katero leto je to. To je leto 1691!

Cesar seje temu začudil in dejal:
Nihče drug ti tega ni mogel povedati, kot tisti kmet. Jezen je velel, naj kmeta pokličejo. Ko je kmet prisel k cesarju, ga je ta jezno vprašal:

»Zakaj si se pregrešil proti moji prepovedi? Saj vendar nisi videl trideset cesarjev!«
»Sem,« mu je odgovoril kmet: »Videl sem trideset cesarjev. Tukaj imam osemindvajset tolarjev. Na vsakem je cesar. Ko si bil ti, cesar, pri meni, sem videt devetindvajsetega cesarja in sedajle te vidim – to je skupaj trideset cesarjev!«
Cesar mu na te besede ni mogel ugovarjati. Odpisal mu je davke.

(Bolhar, MK )

 

PASTIRČEK

V daljni deželi je v borni koči živel pastirček s svojimi dobrimi, a zelo revnimi starši. Vedel je, da v njihovi koči ne bo dovolj kruha, če ga on ne bo zaslužil. Odločil se je zato, da pojde po svetu iskat zaslužka.

Poslovil se je od očeta in matere in stopil na stezo, ki je iz domače vasi vodila v velik gozd. V gozdu je izgubil pot in se znašel pred skalno duplino, v kateri je stanoval puščavnik. Dobri starec ga prijazno sprejme, mu ponudi gozdne sadeže in koreninice ter ga vpraša, kam je namenjen. Fant mu pove, da je pastirček in da se je namenil po svetu s trebuhom za kruhom. Dobri starec mu iz votline prinese piščalko in stekleničko vode in mu pravi:
»Ta piščalka ima moč, da jo slišijo živali. Ko boš zapiskal nanjo, bodo živali pritekle k tebi. V steklenički pa je čudodelna voda, ki ozdravi vsako bolezen.«
Pastirček se dobremu možu zahvali za darilo. Puščavnik ga nato pelje iz gozda in mu pokaže pot v svet.

Pastirček hodi po poti in zagleda drobno miško, ki bega sem in tja.
»Miška, kaj ti je?« jo ogovori pastirček.
»Oslepela sem in sedaj ne najdem luknjice, da bi se skrila.«
Pastirček seže v torbo, vzame iz nje puščavnikovo stekleničko in opere miški oči z zdravilno vodo.
»Če boš kdaj v stiski, pokliči me in pomagala ti bom,« mu zakliče vsa srečna miška in zbeži v svojo luknjico.

Pastirček gre naprej po poti in pride do čebelice, ki z nožicami nemočno brca sredi ceste. Pastirček jo opere z zdravilno vodo in čebelica se mu vsa srečna zahvali:
»Če me boš kdaj potreboval, pokliči me!«
Čebelica odleti in pastirček odide naprej po poti. Na veji nekega drevesa zagleda vrana, ki se trudi, da bi se dvignil v zrak.
»Kaj ti je, vran?« ga vpraša pastirček.
»Perut imam zlomljeno«, mu odgovori vran.
Pastirček ozdravi tudi vrana z zdravilno vodo in tudi vran mu obljubi svojo pomoč, če bi jo kdaj potreboval.
Pastirček hodi in hodi naprej po cesti, dokler ne pride v prestolno mesto. Vprašuje pri ljudeh, če bi ga kdo hotel vzeti v službo in zve, da kralj išče dobrega pastirja.
Pastirček odide v kraljevi grad in kralj mu ponudi službo pastirja. Pove mu, da bo pasel tristo ovac, a zelo dobro bo moral paziti nanje, da nobene ne izgubi.
Že naslednji dan pastirček žene ovce na pašo. Skrbno jih varuje, a ko se katera hoče oddaljiti, pastirček brž zapiska na svojo čarobno piščalko in vse ovce pritečejo k njemu.
Mine leto in dan in pastirček še kar naprej skrbno pase vseh tristo ovac. Kralj je zelo zadovoljen s pridnim pastirčkom. Kraljeva naklonjenost do mladega pastirja pa ni všeč drugim njegovim služabnikom, zato sklenejo, da pastirčku skrivaj pokradejo nekaj ovac. Prepričani so bili, da se bo kralj zaradi tega razsrdil na pastirčka in ga morda celo napodil iz službe.
Služabniki naslednji dan ukradejo pastirčku nekaj ovac, jih odpeljejo v gozd in tam privežejo k drevesu, a ko zvečer pastirček zapiska na piščalko, se privezane ovce strgajo z vrvi in pritečejo k pastirčku.

Naslednji dan si služabniki izmislijo drugo zvijačo. Pri kralju zatožijo pastirčka, češ, da se baha, da lahko vse cesarjevo žito omlati v eni noči. Kralj se razhudi, ker misli, da se je pastirček prevzel. Veli ga poklicati predse in mu ukaže:
»Danes ponoči moraš omlatiti vse moje žito. Če tega dela ne opraviš, boš kaznovan!«
Ves potrt pastirček premišljuje, kaj naj stori, pa se spomni drobne miške. Zapiska na piščalko in miška se prikaže. Ko ji pastirček pove, kakšno delo mu je naložil kralj, ga miška potolaži:
»Nič se ne boj, kar mirno zaspi. Jutri zjutraj bo delo narejeno.«
Kralj je naslednje jutro zelo zadovoljen, služabniki pa še bolj jezni. Pri kralju zatožijo pastirčka, češ, da se baha, da lahko v eni noči sezida grad, lepši od kraljevega.
Kralj zahteva od pastirčka, naj dokaže, da res zna v eni noči zgraditi tako mogočen grad, če ne, bo izgubil glavo.
Iz te stiske pastirčka reši čebelica. Tisoče in tisoče čebelic v eni noči iz voska sezida mogočen grad. Navdušeni kralj naslednji dan ves zadovoljen pohvali pastirčka, razburjeni služabniki pa si izmislijo naslednjo hudobijo.
Pri kralju zatožijo pastirčka, češ, da je rekel, da zmore po gladkem navpičnem zidu priplezati do okna kraljeve hčerke.
Kralja razburi ta novica in ukaže pastirčku, da mora priplezati do kraljičinega okna po gladkem zidu grajskega stolpa. Iz te stiske reši pastirčka vran. Jata vranov dvigne pastirčka na svojih perutih in položijo ga na kraljičino okno.
Kralj in kraljična, ki sta čakala v kraljičini sobi, osupla zagledata pastirčka na oknu. Navdušeni kralj mu ponudi roko svoje hčere.
Srečna kraljična in pastirček se po poroki preselita v voščeni grad, ki so ga sezidale čebelice. Pastirček je poklical k sebi še svoja starša in srečno in zadovoljni so živeli skupaj do konca svojih dni.

(po Jožetu Pogačniku, Starejše slovensko slovstvo, Maribor 1980)

 

ZLATA RIBICA IN PREVZETNA DRVARKA

zlata ribica

Visoko na Pohorju je bilo nekdaj sredi gozda globoko jezero. Na njegovem bregu sta v revni koči živela drvar in njegova žena. Delala od jutra do večera. Drvar je za graščaka, gospodarja pohorskih gozdov, sekal drevje, ga žagal in cepil. Pozimi pa je ta les na velikih drvarskih sankah po ledenih klancih vlačil do gorskega potoka, da ga je spomladi narasla voda plavila v dolino. Drvarka pa je del gozda, ki ga je drvar posekal, z velikih trudom spreminjala v njivo in pridelovala krompir, zelje, rž in oves. Tako sta siromaka garala za graščakov dobiček in za svoje skromno življenje.

»Jutri bo nedelja, pojdi lovit ribe za nedeljsko kosilo!« je nekega dne drvarka rekla svojemu možu. Drvar je bil navajen ubogati ženo in odšel je ribarit. Kako se je začudil, ko se mu je na trnek ujela zlata ribica! Zlatila se je kot sonce. Drvar je v mladih letih slišal pripovedovati stare drvarje, da imajo postrvi v gorskih potokih svojo kraljico, zlato ribico ….
»Ribja kraljica sem», je spregovorila zlata ribica. Drvarju se je zasmilila in spustil jo je v jezero. »Če boš kdaj kaj potreboval, povej, pomagala ti bom,« je spregovorila ribica, pljusknila z repom in izginila v globini jezera.

Ribič se je praznih rok vrnil domov.
»Kje imaš ribe?« ga je jezno vprašala žena.
Drvar je ženi vse po resnici povedal.
»Takega moža pa še ne!« se je razjezila drvarka. «Domov bi jo bil prinesel. Zlata ribica zmore vse! Takoj pojdi nazaj k jezeru in glej, da jo uloviš! Zahtevaj od nje veliko njivo posejano z ržjo in ovsom. Zahtevaj tudi mlin ob bistriškem potoku!«

Ribič je nerad odšel nazaj k jezeru. Ko se je približal bregu, je ribja kraljica kot puščica pridrsela k njemu in ga prijazno ogovorila:
»Vsako željo ti izpolnim.«
Drvarju je bilo nerodno, a vedel je, da ima hudo ženo, zato je tiho spregovoril:
»Veš, mojo ženo bi včasih laže nosil kot poslušal, a kaj hočem. Rekla mi je, da bi rada imela njivo z ovsem in mlin ob potoku.«
Zlata ribica je pokimala in nato kot zlata puščica švignila v globino.

Ko se je ribič vračal proti domu, je na gozdni jase zavriskal od veselja. Zagledal je veliko njivo, na kateri je v rahlem vetru valovalo klasje rži in ovsa, ob bistrem potoku pa je klopotal nov mlin. Presrečen je pritekel domov, a na pragu ga je čakala žena in ga osorno oštela:
»Zakaj nisi zahteval še gozda in žage! Takoj odidi nazaj k jezeru!«

Žalosten se je drvar napotil nazaj k jezeru in dejal zlati ribici, ki ga je čakala ob bregu:
»Zelo sem srečen zaradi njive in mlina, a kaj hočem, ko moja žena hoče imeti še gozd in žago.«
Zlata ribica se je nasmehnila in pokimala. Na poti proti domu je drvar zagledal gozd, poln lepo raslih mladih smrek, ob potoku pa je poleg mlina stala nova žaga. Privriskal je domov, a že na pragu ga je nahrulila razkačena žena:
»Le kaj vriskaš, poglej kako si razcapan!«
»Preveč si bahata in prevzetna,« ji je očital drvar.
»Kaj čvekaš, hlapec, svoji gospodarici!« je kričala drvarka, »nočem biti več drvarka, postati hočem mestna gospa! Tudi te drvarske bajte nočem več videti. Imeti hočem planinski gradič in cesto v dolino, da se popeljem po svoje goste, bistriško gospodo!«
»Gospa pa taka!« je zagodrnjal ribič, vendar se je kljub temu že tretjič napotil proti črnemu jezeru. Tam ga je že čakala zlata ribica in vprašala:
»Kaj pa sedaj hoče imeti tvoja žena?«
»Ne bodi huda, dobra ribica, a moja žena hoče postati mestna gospa in imeti hoče planinski gradič in cesto v dolino.«
»Tudi to bo dobila,« se je ribiču nasmehnila zlata ribica. Ko je drvar stopal proti domu je že od daleč videl planinski gradič in belo cesto, ki se je vila v dolino. Tudi to darilo ribje kraljice prevzetni drvarki ni bilo dovolj. Ko je hotela imeti še poln lonec postrvi za ribjo gostijo za svoje goste, za mestno gospodo, je bilo zlati ribici njenega napuha dovolj. Skrila se je v globino jezera, drvar in drvarka pa sta izgubila vse njene darove. Spet sta živela v revni koči in garala od jutra do večera. Zlate ribice ni ujel nihče več.


(Povzeto po: Jože Tomažič, Pohorske bajke)

 

HVALEŽNI MEDVED

medved

V gorski vasici je gospodinja šivala v senci pod drevesom in zibala otroka.
Nenadoma prilomasti proti njej medved in ji moli taco, v kateri je tičal velik, debel trn.
Mlada mati se je prestrašila, a ko medved le milo, proseče in pohlevno brunda in steguje taco proti njej, se opogumi inmdvedu izdere trn iz tace.

Mrcina medvedja ji tedaj prekucne zibelko z otrokom, pobaše zibelko in odkoraca.

Osuplo žena zre za njim, še bolj osuplo pa čez nekaj časa sprejme medvedovo darilo. V zahvalo ji je prinesel polno zibelko sladkih gozdnih hrušk.


(Babica pripoveduje)

 

JANČEK JEŽEK

jezek

Neka mati je nekega mesila kruh. Njen mali sinko Janček pa je medtem ves čas silil k njej. Tudi on bi rad mesil kruh.
»Beži no, ježek« pravi mati malce nejevoljna pravi mati, ki je hitela z delom.

Komaj je mati izrekla te besede, že se je njen mali sinek spremenil v ježka. Odšel je v gozd in si tam pod divjo hruško izkopal brlog. Sedem let je nesrečni ježek Janček živel pod to staro hruško sredi gozda. Na robu gozda je bil imeniten graf, v katerem je živel grof s tremi hčerami.
Rad je hodil v gozd na lov, a nekega dne se je v gozdu izgubil. Dolgo časa je taval po gozdu in iskal poti domov, a ni je našel. Večerilo se je in grof je ves truden in obupan je zadremal pod ježkovo hruško sredi gozda.

Ježek se je skobacal iz svojega gnezda pod hruško in začel veselo prepevati.
»Kaj pa si tako vesel, ježek?? ga vpraša grof.
»Lahko sem vesel,« mu odgovori ježek, »saj vem, da ti brez moje pomopči nikdar ne boš prišel iz tega gozda!«
»Poznaš pot iz gozda?« ga vpraša grof.-
»Seveda, da jo poznam. Prav do tvojega gradu te lahko spremim,vendar ne brez plačila!« grofu odvrne ježek.
»Kakšno plačilo pa zahtevaš?«
Eno svojo hčer mi daj za ženo!« pogumno odgovori ježek.

Dolgo časa grof ni hotel pristati na tako plačilo, končno pa je popustil, saj je vedel, da drugače nikdar ne pride iz gozda.

Ježek je držal besedo in grofa pripeljal prav do praga njegovega gradu.
Grof je hčeram povedal, kaj se mu je zgodilo v gozdu in jim naročil, naj ježka, če pride po nevesto, nikar ne spustijo v grad. Vrata naj zaklenejo in naj samo z okna opazujejo, kaj bo naredil revček-ježek,, ko ne bo dobil v gradu neveste.

Naslednji dan pa že navsezgodaj se ježek prikaže pred grofovim gradom

Prišel sem po plačilo. Eno svojih hčera mi dajte za ženo!« zakliče ježek grofu.

Grofa ni mogel priklicati, na oknu pa je zagledal vse tri grofove hčerke Oče jim je naročil, naj zaklenejo grajska vrata , da jež ne bo mogel vstopiti v grad, skozi okno pa naj gledajo, kaj bo revček-ježek naredil, ko ne bo dobil neveste.
Ko je Janček ježek našel zaprta vrata grofovega doma, je hitro skočil na hrbet grajskemu petelinu. Prestrašeni petelin je zletel v zrak, z ježkom na hrbtu in pristal na oknu, pri katerem so stale vse tri grofove hčerke.

»Gospodične grofičice,« se oglasi ježek, sedaj se pa le hitro odločite, katera od vas me vzame za moža.

»Še grofa ne maram, pa naj bi vzela ježa!« - se zaničljivo oglasi najstarejša hči.

»Kralja čakam!« - se zasmeji druga grofova hči.

»Jaz pa te vzamem za moža,« prijazno spregovori najmlajša grofova hči.
» Hvala ti, da si rešil mojega očeta, zato bom jaz tvoja nevesta!«

Grof ukaže služabnikom,naj pripravijo imenitno kočijo, obleko, gostijo in vse ostalo,kar je potrebno za imenitno svatbo. Njegova najmlajša hči pa medtem že sede v kočijo in vzame svojega ženina –ježka Jančka v naročje. Ko pa se vsi svati in vse grofovo spremstvo v kočijah pripeljejo v cerkev, kjer naj bi bila poroka, se ježek Janček strese in spremeni v prekrasnega mladeniča.

Vsi imenitni gostje, predvsem pa vse tri grofove hčerke ostrmijo.

»Premlada si še za možitev, pusti ga meni!« najstarejša grofova hči zakliče sestri-nevesti.
»Jaz ga vzamem!« se oglasi njena sestra in priteče k ženinu in nevesti, a lepi mladenič medtem objame svojo nevesto in spregovori:
»Ti si me tešila ježeve kože, ti si moja nevesta! Tebe vzamem za ženo in nobene druge!«
In začela se je vesela svatba.

(Babica pripoveduje)

 

NARAVA

kruh

Ker je naš ded bil tako zelo spoštljiv do vode, ker ji je znal biti hvaležen, mu je voda podarila tako dragoceno darilo, kot je kruh!

 

KRUH – DARILO REKE DRAVE

To je bilo v tistih časih, ko naši pradedje še niso poznali rži in pšenice. Tedaj je živel ob Dravi na Koroškem zelo bogat ribič. Vse svoje premoženje si je pridobil s tem, da je pridno lovil ribe v Dravi. Poln hvaležnosti je vprašal nekega dne Dravo: »Mamica Dravica, s čim naj ti povrnem, ker si mi pomagala do blagostanja?«
Drava je rekla: »Pojdi daleč po svetu. Tam v daljnem kraju najdeš ljudi, ki imajo bel in ržen kruh: kupi mi od vsakega po en hlebec in mi ga prinesi.«
Ribič se je odpravil na pot in prišel v bogate, lepe kraje. Ljudje so tam jedli, česar on dotlej ni poznal: lep kruhek. Kupil je dva hlebca, kakor mu je Drava velela. Ko se je vrnil, je vrgel hleb pšeničnega kruha in hleb rženega kruha v Dravo. Nato je Drava začela naraščati in poplavila ves levi in desni breg. Ko pa je voda odtekla, jela je zemlja odganjati lepo rž in pšenico. Tako so ljudje dobili seme in začeli povsod sejati rž in pšenico.

 

SONCE IN VETER

veter

Pravijo, da sta nekega davnega dne sonce in veter tekmovala, kateri je močnejši. Pogodila sta se, da zmaga tisti, ki prisili popotnika, da sleče svoj plašč.

Veter prvi začne močno pihati. Zdolec in krivec se stepeta ter napravita točo in dež. Popotnik, ves moker, trepeče, drži trdno plašč, se vanj zavije ter hiti svojo pot.

Veter potihne, vreme se zvedri in zdaj pride na vrsto sonce. Prav lepo prijazno začne upirati svoje žarke popotniku v hrbet. Toplota raste, sapa postaja vedno toplejša in popotniku postane plašč pretopel. Vrže ga z rame, pogrne na tla in se uleže v senco počivat.

Sonce se posmeje vetru, ker ga je tako lahko premagalo in spregovori:
»Kar se z grdim in hudim ne stori, to se z dobroto lahko zgodi!«

 

DVA POTOČKA

Na ravnini pod staro, votlo vrbo sta se srečala dva potočka.
»Kam sem zašel?« je rekel desni, ki je prišumel s hribov. »Navajen sem hladne sence in skritih dolin. Tu pa naj tečem po odprtem svetu in naj se izpostavljam soncu. Moja voda je čista studenčnica. Kako naj se meša s tole smrdečo mlako?«

»Ostal bi bil med hribi!« se je oglasil levi potok, ki se je vil po dolini. »Mraz prinašaš, moja voda pa je topla in polna življenja!«

Potočka sta morala naprej po skupni poti. Silila sta vsaksebi. Studenčnica se je umaknila na desno, da bi ostala hladna in čista, kalna ravninska voda pa se je užaljena držala levega brega.

V strugi je počez ležalo izpodkopano deblo. Voda se je ob njem zajezila, nato pa se je nekje na sredi v brzici pognala čez leseni prag. Kalni in bistri valovi so se zlivali, objemali in bratili med seboj.

Stara vrba je gledala vse to in dejala:
»Dokler ni sile, lahko vleče vsak na svojo stran!«


(Povzeto po:Zvonec kliče – Berilo za četrti razred osnovne šole, Ljubljana 1976)

 

GOSPODIČNA – ZDRAVILNA VODA NA GORJANCIH

Mihovski grad je spadal med največje in najmogočnejše v deželi. Nekega dne je grajski gospod peljal svojo gospo k oknu in ji rekel.
»Vesli se, poglej, ves svet, ki ga vidiva iz tega okna, je božji in – najin!«
»Dobro vem, da je vsa ta zemlja božja in najina, vendar veseliti se ne morem,« je gospodu odgovorila njegova žena. »Molila sem doma, hodila sem po božjih poteh, a bog ni uslišal najine prošnje, da bi nama podaril hčer ali sina. Sedaj sem se že postarala in čutim, da bom nevarno zbolela.«

Kmalu potem se je grajska gospa ulegla in ležala je sedem let in sedem mesecev. Vsi zdravniki so hodili k njej, vendar niso je mogli ozdraviti.

Nekega dne bolna grajska gospa pogleda skozi okno na zeleni hrib in reče:
»Nekaj mi pravi, da bi bila gotovo srečna, če bi se sprehodila po naših prelepih Gorjancih.«
Gospod ji žalostno odgovori:
»Preljuba moja draga, kako se boš sprehajala po Gorjancih, ko pa se še v postelji sama ne moreš obrniti.«

V grad tisti dan pride star, gobav berač. Grajski hlapci zakričijo nanj:
»Poberi se od tod, da se gob ne nalezejo naša bolna gospa!«
Gospa to sliši in se oglasi:-
»Ne ženite reveža od praga! Ali ne veste, da so reveži božji prijatelji in naši zagovorniki pri bogu. Dajte mu pečenke in vina in pripravite mu gosposko posteljo!«

Berač se v gradu naje, napije in naspi. Preden pa odide dalje, se dobri grajski gospe lepo zahvali in ji reče:

»Za povračilo vam dajem gorjanski koren. Rasel je sedemdeset in sedem sežnjev pod zemljo. Pomagal je doslej vsakomur, kdorkoli si ga je privezal nase. Zdravemu daje moč, da ga noben junak ne more premagati. Tistemu, ki mora umreti, za tri dni podaljša življenje. Bolniku odžene bolezen, nekaterim za zmeraj, nekaterim pa vsaj za sedem let. Ta koren vam bo dal moč, da se pojdete še danes na Gorjance sprehajat.«

Grajska gospa poskusi koren in že skoči zdrava na noge in gre na Gorjance.
Pride do prvega studenca in zajame vode. Kupica se počrni. Gospa izlije strupeno vodo in koraka dalje .

Pride do drugega studenca in zajeme vodo. Kupica se zakrvavi. Gospa izlije ukleto vodo in koraka dalje.

Pride do tretjega studenca in zajame vodo. Kupica se zasveti in zacveti. Na vodi se naredi rdeč nagelj in bela lilija. Gospa pije in pijača se ji zdi slajša od medu in malvazije. Popije prvo kupico, čuti se bolj zdravo, kot je bila pred boleznijo. Popije drugo kupico, počuti se bolj močno, kot je bila pred boleznijo. Popije še tretjo kupico in počuti se mlado, kakor je bila takrat, ko je šla s svojim gospodom k poroki.

Kupico položi v zeleno travo, si zaviha rokave in si umije roke in obraz. Roke se ji pobelijo kot sneg, lica ji zardijo kot poljski mak. V vodi je videla, da ji je bog povrnil vso lepoto prve mladosti. Skakaje in prepevaje teče proti domu.

Gospod je tedaj stal pri grajskih vratih in vprašal služabnico, če ve, kdo je ta krasna gospodična, ki teče proti gradu. Gospa je te besede slišala, se ga oklenila in rekla:
»Kaj me gledaš tako čudno, kakor da bi ne poznal svoje gospe. Saj sem vedela, da bom gotovo srečna, če se sprehodim po Gorjancih. Zdaj pa mi nekaj pravi, da nama bo bog podaril tudi sinove in hčere.«

Gospod od same sreče ni vedel kaj naj bi počel. Pripravil je veliko gostijo in nanjo povabil tudi vse podgorske kmete. Podgorci so jedli in pili, da so nekateri še danes siti. Bistri studenec na Gorjancih, ki je pomladil grajsko gospo z Mihovskega gradu, pa se še danes imenuje GOSPODIČNA.

ZGODOVINSKE PRIPOVEDI

KRALJ MATJAŽ

Ne vemo točno, kdo je bil legendarni slovenski ljudski junak, kralj Matjaž. Morda je bil to kmet Matjaž, vodja prvega koroškega kmečkega punta leta 1478. Važno je, da kralj Matjaž ni mrtev. Le spi v gori Peci, skupaj s svojimi borci. Ko se mu bo brada sedemkrat ovila okoli kamnite mize, bo vstal in stopil v bran pravici. In tedaj – ko bo kralj Matjaž kraljeval, bo kmetič lahko kmetoval!

 

ZLATO KRALJA MATJAŽA

Nekoč je živela revna deklica, ki je sama skrbela zase, saj ni imela ne matere ne očeta. Na starega leta dan ni imela niti drv, da bi si zakurila v peči, zato je odšla v gozd po dračje.
Hodila je po gozdu in nabirala dračje. Zima je bila mrzla in deklica, ki ni imela tople obleke, na nogah pa je imela le coklice, je trepetala od mraza. Nenadoma je pred seboj zagledala veliko votlino.
»Čudno,« si je mislila deklica, »še nikdar nisem videla te votline sredi gozda. Le kaj je v njej?« Vstopila je v votlino in se radovedno ozirala okrog sebe. Hodila je naprej in votlina je postajala vse večja in večja. Nenadoma je deklica pred seboj zagledala veliko kamnito mizo, za njo pa je sedel velik star mož z belo brado. Na glavi je imel zlato krono. Sklanjal se je nad mizo in spal. Sedemkrat se mu je brada ovila okoli mizi – trikrat in še trikrat in še enkrat! Speči kralj je bil kralj Matjaž.
Deklica ni želela zbuditi spečega kralja, zato je tiho stopala dalje. Za kraljem Matjažem je zagledala vse polno spečih vojakov. Eden je slonel ob steni, drugi se je naslanjal na konja, nekdo je ležal na tleh, a nihče od številnih vojakov se ni premaknil. Vsi so spali. Deklica je občudovala njihove lepe konje, a tudi konji so spali. Pri konjih je videla kup sena.

»Kako čudno rumeno seno!« se je čudila deklica. Sklonila se je, pobrala šop sena in ga dala v svoj predpasnik. Ko je segla še po en šop sena, je nehote premaknila konjsko verigo. Previdno jo je položila nazaj, a kljub temu je veriga zarožljala tako glasno, da se je stresla vsa votlina. Vsi vojaki so se premaknili in dvignili glave. Tudi kralj Matjaž je odprl oči in začudeno pogledal okrog sebe. Deklica se je vsega tako zelo prestrašila, da je poskočila in stekla iz votline. Tekla je, tekla, kolikor je mogla in se ustavila šele na gozdni stezi. Ustavila se je in se ozrla nazaj, a votline ni bilo nikjer več. Tam, kjer je bila votlina, je proti nebu štrlelo le sivo skalovje. Še bolj se je prestrašila, se obrnila in stekla proti domu. Planila je v svojo borno kočo in hitro za seboj zaprla vrata.
Nenadoma je začutila, da je seno, ki ga je v Matjaževi votlini položila v svoj predpasnik, postalo nenavadno težko. Položila je predpasnik na mizo, a v njem ni našla sena, ampak čisto zlato! Zlato kralja Matjaža!
V naslednjih dneh so sosedje začudeno spraševali revno deklico, odkod ji nenadoma toliko zlata! Deklica jim je povedala, da je zlato dobila v votlini kralja Matjaža. Mnogi so poskušali najti to skrivnostno votlino, a nikomur doslej še ni uspelo.
V votlino kralja Matjaža bo našel pot le tisti, ki se bo pred sivim skalovjem sredi neznanega gozda znašel na starega leta dan. In še nekaj! Močno si mora želeti, da bi se kralj Matjaž prebudil!


(povzeto po: Zlata čebelica, Ljubljana 2003)