Anja Vogrič

Anja Vogrič, mag. vsež. izobr.

Na portalu Over.Net sem povezovalka zgodb s partnerji in moderatorji. Kot urednica portala Potovanja.Over.Net, skrbim, da se v tematskih forumih združujejo razmišljanja ljudi, o potovanjih, izletih, kulturnih in drugih vsakodnevnih izzivih. Kot sokreatorka akcije Ustavi se!, ki nagovarja Slovence, kako pomembno je pomisliti nase, so strokovnjaki izpostavili tudi pomen uravnotežene prehrane. Verjamem, da ljudje potrebujemo spremembe, verjamem pa tudi, da nas stalnost lahko veliko nauči. Spoštujem tradicijo, nekaj obredov, ki sem jih povzela po starših, starih starših ali skupini starovercev. V akciji spoštujem tradicijo, Perutnine Ptuj, se bom v času kampanje udeležila izbranih tradicionalnih obredov, poti, navad, ... jih opisala v forumu Izleti po Sloveniji ter jih povezala z opisom praznika. Spoštujem tradicijo. 

Sledite mi.

IMG 6645

 

 

Božič in slovenska ljudska dediščina

»Za ženina dekleta tresla bezgov grm, pod mizo plug, v hlevu prisluškovali živini«

Kaj je potrebno postaviti na božično mizo, da bosta v novem letu v hiši zdravje in sreča, zapovedujejo stara, nepisana pravila skoraj za vsako vas posebej. Ponekod je bilo potrebno položiti na mizo poleg božičnega obrednega kruha semen, vina, vode, moke, česna, še ključe, denar, klobuk …Pod mizo pa plug, sekiro, verigo, koso, brus, zvonce, žehtar in še kaj. Na božični večer so vedeževali o letini, vremenu, po ljudskem verovanju so še v 19. stoletju dekleta tresla bezgov grm, da bi dobile ženina (Poljanska dolina na Gorenjskem), v hlevu pa so prisluškovali živini, ki naj bi se ta večer pogovarjala o dogodkih v prihodnjem letu.

bozic4 351x185

Vse tri svete večere povezujejo enake šege: molitev ob jaslicah, petje božičnih pesmi in bedenje

Domovi so okrašeni z božičnim okrasjem in božičnim drevescem, jaslice so postavljene. Zlasti na podeželju so vsaj do II. vatikanskega koncila (1962–65) pripravili posebne obredne jedi, pred polnočnico so se postili, po njej pa pogosto jedli koline. Po 2. sv. vojni je prišlo (predvsem v mestnem okolju) v navado skromno božično obdarovanje otrok, pozneje tudi odraslih, ki je v zadnjih letih skoraj splošno. Hiše so obiskovali božični koledniki.

Miza je slavnostno pogrnjena, na njej obredni kruh, hišo, gospodarska poslopja in polje med molitvijo pokropijo in pokadijo z blagoslovljeno vodo in lesom oz. kadilom (obredno kajenje in kropljenje), ponekod (Goriško, Brda, Kras, Istra, Dolenjska, Bela krajina, Štajerska) so še v 1. polovici 20. stoletja na odprtem ognjišču ali v peči zanetili božični panj.

Božično drevo

Božíčno drevó, z okraski in svečkami ozaljšana smrečica ali jelka, ki se je proti koncu 19. stoletja uveljavila v katoliških deželah v Evropi; velja za protestantsko šego z indoevropskimi koreninami.

Na Slovenskem sta poznani dve obliki: zimzeleno drevo brez okrasja in lučk, prvotno postavljeno pred hišo, ob vodnjak, studenec ali na gnojišče, pozneje po večjem delu Slovenije viseča smrečica, betlehem, v bogkovem kotu, in druga kot okrašeno in s svečkami razsvetljeno božično drevo, prevzeto pod vplivom germanskega severa in tudi na Slovenskem najprej razširjeno v mestih, v 2. polovici 20. stoletja tudi na podeželju.

Božično-novoletne šege

božíčno-novolétne šége, šege in verovanja predkrščanstva in krščanstva izvira v času zimskega kresa, povezane predvsem s praznovanjem Kristusovega rojstva (sveti večer, božič), prehodom starega leta v novo leto (silvestrovo, novo leto), s svetniki v božični osmini (štefanovo, šentjanževo) in s praznikom sv. treh kraljev (koledovanje; koledniki; otepovci).

Božična pesem

božíčna pésem, nabožna pesem, ki se v besedilu opira na evangeljsko poročilo o Kristusovem rojstvu v Betlehemu.

Jaslice

Predhodnice jaslic so monumentalne plastike po italijanskih cerkvah s konca 13. stoletja. Prve jaslice so postavili 1560 jezuiti na Portugalskem, 1644 so izpričane v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Iz jezuitskih so se širile po župnijskih in samostanskih cerkvah. Priljubile so se t. i. odrske jaslice, v katerih so figure izžagane iz desk in poslikane.

Iz cerkvenega okolja se širile v meščanske domove, predvsem omarične (v Ljubljani najstarejše 1714) in odrske jaslice. Hišne jaslice so na slovensko podeželje prišle na začetku 19. stoletja in se najprej udomačile na Gorenjskem, na prehodu 19. v 20. stoletje na Koroškem, v Beneški Sloveniji in vzhodni Sloveniji.

Danes se postavljajo po cerkvah in po domovih, kjer praznujejo božič kot verski praznik, lahko v bogkovem kotu, skupaj z božičnim drevesom ali posebej. V alpskem svetu se je razvila domača obrt za rezljanje lesenih jasličnih figur, ki so jih krošnjarji prinašali tudi na Slovensko. V zadnjih desetletjih so priljubljene razstave jaslic.

Kuc-kruh

kúc-krúh, krhlják (vzhodna Štajerska), obredni božični kruh, nadevan z orehi in s suhim sadjem, predvsem s hruškami (Štajerska, Koroška). Po poročanju M. Valjavca so na začetku 19. stoletja v Pesnici gospodinje kuc-kruh nadevale z rastlinami s čarodejno močjo (bob, beli lokvanj, pljučnik, netresk). Jedli so ga na božič na tešče.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________________

Anjinine objave

willow3 351x185 

Razbijanje mitov o zimskem pikniku na Krvavcu

Dnevi pred koncem leta

Tepežni dan - 28. december 

Štefanovo - 26. december

Dvanajst volčjih noči - od 24. decembra do 6. januarja

Trije hlebi za tri svete večere

Na božični večer naj v vsaki hiši do jutra gori vsaj ena lučka!

Nosečnost in rojstvo - drobci staroverskih izročil

 

_____________________________________________________________________________________________________________________________________________

 

Brez zgodovine in tradicije tudi prihodnosti ni

spostujemotradicijoab 750x360

Vrhunec vsakega praznika se v starosvetni slovenski domačiji dogaja za mizo, pa naj bo to novo leto, pust, velika noč, martinovo in božič ali delovni prazniki po končani žetvi, košnji, trgatvi ali pa hišni praznik ob ženitvi sina ali možitvi hčere.

Naš narod je v preteklih stoletjih ustvaril neizmerno bogastvo ljudskega izročila. Vsaka dežela ima svojo tradicijo, svoje običaje, življenjske modrosti, svoje pregovore, svoje šege in navade, ki se prenašajo iz roda v rod, iz generacije v generacijo.

Temu lahko rečemo tudi ljudsko izročilo, ki se odraža v različnih običajih, denimo v obliki folklore in plesa, narodnih pesmi, iger, druženj, praznikov in še česa. V Sloveniji poznamo domače tradicionalne praznike in praznike, ki izhajajo iz drugih dežel. Te šege in navade, ki jih ohranjajo posamezniki in društva, so dediščina različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem in že stoletja sooblikujejo ter usmerjajo življenje skupnosti.
Številne so v sodobnem času že privzele nove oblike in vsebine, a še vedno pomenijo gradnjo mostu med generacijami, med starim in mladim rodom, med dediščino preteklosti in doto prihodnosti.

Korenine prastarih šeg, tistih, ki so pred tisočletji družile Evropo, so vidne tudi na slovenskih tleh, obenem pa so dokaz, da je bila Evropa že od nekdaj skupen jezikovni in kulturni prostor, iz katere je izšla vrsta šeg v podobnih oblikah – od preganjanja zime do rojstva pomladi in kresovanja.

Poleg bogastva šeg se slovenska ljudska dediščina izraža preko folklore, plesa, ljudskih pesmi, iger, pregovorov, rekov in pripovedk ter basni in legend, v katerih se ohranja slovensko svojstvo in odgovarja na osnovno vprašanje – od kod smo, od kje prihajamo in kam gremo. Pravijo namreč, da kdor svoje zgodovine ne pozna, tudi prihodnosti ne more (uspešno) graditi.

Kot pravijo etnologi, je ljudsko izročilo pravzaprav kulturna dediščina ljudstva, ki jo sestavljajo gmotna, družbena in duhovna kultura. Kot tradicijo lahko opredelimo vse, kar se v življenju skupin in posameznikov s prenosom skozi čas ohranja in ustali v daljšem časovnem obdobju.

S kmečkim poreklom, ki ga razumejo tudi urbani in mladi

Do konca 50-ih let minulega stoletja je bila glavnina ljudskega izročila in običajev vezanih na večinsko kmečko poreklo prebivalstva, meščanstva je bilo namreč bistveno manj, plemstva pa le za vzorec. Podoba je danes drugačna, hitra urbanizacija je spremenila marsikaj, tudi odnose v družbi, a nekaj je ostalo enako in to je izhajanje iz iste tradicije in kulturnega prostora, česar tudi vdor tujih navad in šeg k nam (denimo valentinovo in haloween oziroma noč čarovnic) še ni uspel izriniti.
V ljudskem izročilu se zlahka opazi improvizacijsko ustvarjanje, spontanost, ki izhaja iz nezavedne in nešolane ustvarjalnosti. Znani etnolog prof. dr. Janez Bogataj je ob številnih priložnostih povedal, da ga še vedno najbolj preseneča, čeprav to področje raziskuje že dolgo, pestrost in različnost običajev in navad po slovenskih pokrajinah, kar se mu zdi zelo pozitivno.

Šege so tesno povezane z ljudmi in naravo, so del kulturne dediščine narodov in imajo simboličen pomen, medtem ko so navade del človekovega življenja in so dejanja, ki jih ponavljamo ter ustvarjamo.

Šege ali običaji so torej podedovana oziroma prevzeta (morda tudi privzeta) in družbeno priznana (obvezujoča) ravnanja posameznika ali skupnosti ob določenih priložnostih, z namenom, da se posameznik dvigne nad vsakdanjost.

Ko se simbolna vsebina izgubi, ostane zgolj navada, ki ni nujno obvezujoča. Za primer si lahko vzamemo pravkar minulo Martinovo, za katerega ljudski rek pravi, da je ‘jesenski pust’. Martinovo, ki smo ga praznovali 11. novembra, simbolično zaključuje jesensko delo v vinogradih in je pri nas splošno priljubljen praznik, saj je povezan z vinom (kot vemo, se v dneh okoli Martinovega mošt spremeni v vino).

Veliko običajev je vezanih na praznične dni

Kot pravijo raziskovalci ljudskega izročila in kulturne dediščine, bi lahko razdelili ljudske običaje oziroma izročilo nasploh na tri dele; na šege in navade življenjskega kroga; na šege, ki izhajajo iz vsakodnevnega dela v določeni regiji; in na šege ter navade, povezane s prazničnimi časi oziroma na prehodih letnih obdobij.
Kar se tiče prvega, torej življenjskega kroga, so se med generacijami (zlasti na kmetijah) prenašale iz roda v rod določene šege in navade ob rojstvu, poroki in smrti posameznika. Šege ob delu so zaznamovala velika letna poljska opravila od junija do septembra, kot so košnja, žetev, mlačev, metev, teritev lanu in ličkanje koruze, na vinorodnih območjih pa se je, kot že omenjeno, delo zaključevalo z Martinovim. Zaradi velike povezanosti šeg in navad letnega kroga oziroma prazničnega leta so se te kljub industrializaciji in poklicni diverzifikaciji v veliki meri ohranile v bolj ali manj nespremenjeni obliki vse do danes. Tega tudi urbanizacija in zaposlovanje v mestu nista spremenila. Gre torej za tretje področje, praznični čas in prehode letnih sezon.

Miklavž (6. december) je bil prvi in marsikje tudi edini ‘dobri mož’, ki je prinesel darila otrokom. Za božič (25. december) se je postavljalo jaslice, medtem ko so sveti trije kralji (6. januar) danes že marsikje pozabljen praznik, zlasti pri mladi generaciji, saj je šlo za krščanski praznik. Vemo, da danes božič oziroma njegovo praznovanje še zdaleč nista vezana na veroizpoved (ali sploh verovanje), praznujejo ga z največjim veseljem tudi ateisti, ameriški božiček pa je že pred časom s prestola izrinil socialističnega, iz nekdanjega vzhodnega bloka oziroma Rusije pripeljanega Dedka Mraza, ki se ga generacija srednjih let veliko bolj spomni, kot božička.

Med običaje, ki spremljajo prehode sezon, spadajo tudi pust (preganjanje zime), Velika noč (prihod pomladi), kresovanje, Veliki šmaren in razna žegnanja. Nekateri od teh praznikov izhajajo iz krščanske, drugi še iz poganske tradicije, v vsakem primeru pa je vse šege in običaje vedno spremljala tudi posebna praznična kulinarika, ko so družine na mizo postavile boljše, dražje in po načinu priprave zahtevnejše jedi, ki se jih včasih še zdaleč ni uživalo vsak dan.

Trije božiči? Zakaj pa ne!

Etnologi menijo, da ima večina decembrskih praznikov korenine v poganskih časih, tudi božič, ki so ga kristjani v evropskem prostoru kot dan Kristusovega rojstva praznovali že v 4. stoletju in velja za največji družinski praznik. Decembra so bila namreč že med poganskimi narodi v navadi različna obredja, s katerimi so skušali priklicati svetlobo, prebuditi naravo in spodbuditi rast narave. Med krščanskimi predniki se je zimski praznični ciklus začel že prve dni decembra, ko je godovala sv. Barbara, celoten adventni čas pa je bil namenjen pripravam na praznovanje božiča.

Slovensko ljudsko izročilo pozna celo tri božiče, ki so jih kristjani praznovali na predbožični večer  24. decembra, na silvestrovo in dan pred praznikom svetih treh kraljev, 5. januarja. Praznovanja niso bila vezana le na versko življenje, temveč predvsem na družino in širšo skupnost. To je bilo simbolno zajeto tudi v nekaterih jedeh, denimo v božičnem kruhu, ki so ga delili tako med družinske člane kot med služinčad ter domače živali. Danes je božični kruh že dolgo tega nadomestila potica.
Kar danes pomeni božično drevo, so nekoč simbolizirale jaslice, ki jih pri nas poznamo že dolgo pred božičnim drevesom, figure v njih ponazarjajo igralce v priljubljenih božičnih igrah, ki so prikazovali rojstvo Jezusa Kristusa. Prve jaslice so izdelali na Portugalskem sredi 16. stoletja, v Ljubljani so jih 84 let pozneje postavili jezuiti, medtem ko so božično smrečico prvič postavili v Nemčiji, leta 1845 pa še v Ljubljani. Navada, da postavimo smrečico za novo leto, se je hitro prijela, saj smo Slovenci že dolga stoletja na podoben način krasili svoje domove s smrekovimi vejami.

Med domačimi živalmi so v življenju starosvetne slovenske vasi imeli petelin, kokoš in piščanci nadvse pomembno mesto. Bili so prisotni v številnih šegah, ki so uravnavale tok življenja, ki se dolga stoletja ni spreminjalo. Z več kot stoletnim spoštovanjem tradicije in sožitja z naravo, ki se prepletata v poslanstvu Perutnine Ptuj, slednja v sodelovanju s poznano zbirateljico slovenskega ljudskega izročila Dušico Kunaver na sodoben način širi bogastvo naše ljudske dediščine mlajšim generacijam (od pripovedk, pesmi, rekov in legend, do šeg letnega kroga in življenjskega kroga), da ne bi utonilo v pozabo. S posluhom za potrebe in želje današnjega človeka se tudi Perutnina Ptuj naslanja na tradicijo reje, kot je potekala na kmečkih dvoriščih, a s skrbno nadzorovanimi koraki na poti od njive do vilice. Prvi v Sloveniji smo pred leti uvedli certificiran način reje »piščancem prijazna reja«. Poteka v sodelovanju z rejci na podeželju, v naravnem okolju Slovenije, katerim Perutnina Ptuj nudi celovito podporo pri reji. Dodana vrednost mesa iz linije Natur Premium se odraža v strukturi mesa, hkrati pa verjamemo, da je način reje korak naprej v smeri sodobnih dognanj o dobrobiti živali in trajnostnega razvoja. Vrhunec vsakega praznika se v starosvetni slovenski domačiji dogaja za mizo, pa naj bo to novo leto, pust, velika noč, martinovo in božič ali delovni prazniki po končani žetvi, košnji, trgatvi ali pa hišni praznik ob ženitvi sina ali možitvi hčere. Vabljeni k ustvarjanju obredov po svojem okusu!